Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Zaupanje, široko meter in pol

Morda pa se tale naš planet počasi le začenja vrteti v novo, drugačno smer. Ne mislim tistega, kar se mu, tretjemu kamnu od Sonca, dogaja v vesolju, saj si je tisto početje zagotovo izmislil nekdo, ki je vedel, kaj dela, in njegova velika arhitektura neskončnega deluje; ne, mislim na početje manj uspešnih delčkov vesolja: nas, ljudi. Zadnje dni pokojnega leta sem prijatelje spraševal, kje bodo čez praznike. Skoraj vsi so odgovorili, da doma. Največkrat v dvoje. Ali celo sami. V miru.

Nekateri obožujemo samoto, če ne prihaja v prevelikih količinah in če nima kakšnega čudnega agregatnega stanja.

Zdi se, da je treba biti včasih kakovostno sam, da se potem veseliš družbe ljudi, ki ti veliko pomenijo, in ti je skupaj z njimi lepo. Ker jih imaš rad in predvsem zato, ker jim lahko zaupaš. Zaupanje je plaha ptica: dolgo traja, da se sploh zaseje njegovo seme in nato se počasi gradi, je kot nežno drevo sredi travnika, popolnoma samo, izpostavljeno, nikoli vedoč, kaj se bo pripodilo med njegove krhke veje tja čez, čez ravan. In s katere strani. Večkrat v zadnjih letih je tekla beseda mojega kroga o tem, koliko modro in kako neumno je, če imaš vse ljudi rad. Čez čas človek ugotovi, da je lepo imeti brezpogojno vse ljudi rad, modro pa, da vsem brezpogojno ne zaupaš povsem. Tako je uporabna vrednost življenja veliko večja.Prav posebno zaupanje se poraja v športu. Rekreaciji. Tam, kjer se ljudje med potenjem družijo in pogovarjajo. Kar pomeni, da po telesni tlaki še sedejo skupaj in poklepetajo. Gredo na pivo. Tisti, ki se po vadbi, kljub prijaznemu pozdravu, takoj odpravijo domov, zamujajo izjemno priložnost, da bi spoznali nove, morda boljše ljudi, kot imajo z njimi opraviti sicer. Oni, ki se po rekreativni tekmi brez besede spokajo v avto in poberejo domov, so žalostni tiči, pri katerih je ponavadi perje lepše od znanja in resničnih sposobnosti letenja.

Kaj ti bo mogočno telo, če so kanali, ki vodijo do možganov, zapacani, in če je srce tam le zato, da merilnik srčnega utripa ni brezposeln?

Tisti, ki imamo s posebnim življenjem v športnih skupinah več izkušenj, vemo, kako krhke so te strukture, nas, ljudi, ki moramo svoj ego spraviti v sobivanje z egi drugih. Popolnoma pa sem prepričan, da se v taki skupini čez čas pokaže, do obisti, kakšen človek kdo je. Jap, neverjetno je, ko pride spoznanje, da so leta na videz prijazni ljudje lahko tudi zavistneži, goljufi, hinavke, zahrbtneži in tisti, ki si ne morejo pomagati, saj niso sposobni čustev ali pa imajo hude težave na podstrešju.

Ja, vse to se pokaže, tudi v športni skupini. Katastrofa? Niti najmanj. Vsaka skupina je pač pomanjšano življenje, kot je življenje vobče, saj ne more biti drugače. Vendar pa: če je prevladujoča lastnost v skupini zaupanje, potem je mogoče skoraj vse težave odpraviti: s sicer skoraj nespametno potrpežljivostjo in pogovorom. Največkrat se iz tega rodi dobro, takrat, ko vsi spoznamo, da smo pač vsi taki, kot smo, da nikogar ni mogoče povsem spremeniti in da največ narediš tako, da se skušaš naučiti, kako s težavnimi ljudmi sobivati.

Večina ljudi je vredna takega poskusa. Nekateri niso. Ker le zahtevajo in nič ne dajejo. So pač prepričani, da jim vse pripada. Zato, ker preprosto so tu ... To pa ne gre.

Kaj storiti? Čim prej se posloviti, si zaželeti vsega dobrega in oditi vsak svojo pot. To je veliko bolje kot najedati drug drugega, ni res? In ali ni res, da so za dobre stvari poti vedno odprte? Včasih čas samoodraščanja prinese spoznanja in streznitev in ko popipsaš svoj ego, greš in prosiš, ali te vzamejo nazaj.

Preprosto.

Veseli bomo, če nam boste v tem letu, nam, ki sestavljamo kamenčke Poleta na kisiku, zaupali.

In če boste zaupali sebi. Tako zelo, da si boste letos upali z nami preteči mali maraton. Da boste z nami odšli na start nečesa veličastnega, kar presega vaše najbolj divje sanje: na polovičko ironman triatlona.

In zaupamo vam, da nas boste podprli v še eni naši akciji. Da bi avtomobilisti obšli kolesarje tako, da bi jih prehiteli na razdalji metra in pol.

Na znaku, s katerim so se v Italiji lotili take akcije, sta kolesar in avtomobilist, ki vozita vzporedno in gledata drug drugega. Vmes sta puščici in številka 1.5 m. Oba, avtomobilist in kolesar, drug drugemu kažeta palec. Kot znak, kot: »hvala«.

In spodaj piše: spoštujeva se.

Tudi ti je stvar zaupanja. Zaupajmo drug drugemu in takšno, deklarativno zaupanje negujmo vsak dan, v praksi.

In sploh ne le na cesti.

Primož Kališnik je odgovorni urednik Poleta O2.

';