Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Zakaj verjamem v dva milijona pametno zloženih legokock

Izvirnik je bil razstavljen trideset metrov stran, naravno nadstropje više, tih in eleganten, prebijajoča sedanjost in običajna prihodnost, gotovo bo tako. Spodaj je bil najprej samo načrt. Načrt, ki je za uresničitev potreboval 400.000 legokock, da bi postal domišljijska in naravna kopija izvirnika. Načrt je bil sestavljen tako, kot so sestavljeni vsi načrti legokock. Naravno in logično. Vsaka kocka je bila pomembna in postavljena je morala biti tako, kot je bilo zamišljeno. Vsaka malomarno postavljena kocka ne bi kvarila le končne podobe, sesula bi projekt v nastajanju in ta projekt je bil precej fantastičen. K nastajanju projekta so bili povabljeni vsi, ki so to želeli, čeprav so bile legokocke seveda zložene v delu razstavnega prostora, namenjenega otrokom. Projekt iz 400.000 legokock je imel 19 ravni. Vse je bilo odvisno od prve, vsaka naslednja od prejšnje in tako do zadnje, devetnajste, zmagovalne, delujoče. In so projekt v sedmih dneh zgradili vsi, ki so si vzeli nekaj minut ali nekateri nekaj ur časa, da so gradili svoje male sestavne dele vozila prebijajoče se sedanjosti in običajne prihodnosti, ki so v resnici bili velikanski sestavni deli prebijajoče se sedanjosti in običajne prihodnosti, kajti vsak sestavni del prebijajoče se sedanjosti in običajne prihodnosti je bil pomemben ravno toliko kot njegov levi in desni in zgornji in spodnji sosed. Gradili so ga vodja projekta in njegovi sodelavci in otroci, njihovi prijatelji, njihovi starši in dedki in babice, tete in strici in vsi dobronamerni mimoidoči. In ker je vsak prispeval, kar je lahko, je bil projekt na koncu zares precej fantastičen. Mislim, ker so vsi verjeli, da je mogoče 400.000 legokock drugo na drugo sestaviti v nekaj odličnega, ker ni nihče manipuliral ali kakšne kocke izpustil ali jo postavil napačno, iz malomarnosti ali da bi koga drugega delal cepca, s(m)o bili na koncu vsi zadovoljni.

Vozilo je iz 400.000 legokock sredi bavarske prestolnice nastajalo v tednu, ko je Slovenija podrla še eno vlado, ko so vsi, ki so imeli odgovornost voditi Slovenijo iz krize, igrali svojo igro, ko je vsak gledal svoj kratkoročni ciljček, ko se nihče ni znal vesti precej fantastično, a tega ni bilo pričakovati, seveda je vsak med njimi svoj del prebijajoče se sedanjosti gradil malomarno in o običajni prihodnosti niti razmišljal ni, kaj šele, da bi jo razumel. O, ne. Njih je zanimal osebni obračun s tistimi, ki so jih naredili za velikega upravljavskega mojstra, a oni to niso nikoli bili, oni so samo kurili tuj denar. Zdaj jim bodo pokazali, zdaj bodo še naprej gradili garaže. O, ne, oni so kar slepo sledili konceptu države, ki naj bi jo sestavljalo dvajset odstotkov lojalnih volivcev, in bilo je dovolj, da gledajo nazaj, da obračunavajo z obračunom, ki ga že nekaj desetletij ni več, a za njih je, in ker za njih je, čepijo tam in ne morejo ali nočejo naprej in potem hromijo vse. O, ne. Oni so grozili z odhodi, naj pade vse skupaj, naj gremo vsi v franže, če ne bo po njihovo. O, da, oni so hoteli v Evropsko unijo, ko je bila samo klub, klub z ekskluzivno vstopnico, o, ne, zdaj njim ta Evropska unija pomeni nevarnost, in to ravno v obdobju, ko je ravno zaradi krize sploh začela nastajati Unija, zdaj ne bi spoštovali pravil ekskluzivnosti. Oni so ves čas hlastali le po od naroda zaupani jim moči, in ko ni bilo po njihovo, so bile same zarote in politični konstrukti, in potem so bili vsi mučeniki in so se dali slaviti med slepo verujočimi, ne med tistimi, ki bi verjeli, ki bi zidali z levimi in desnimi, ne s tistimi, ki razumejo prebijajočo se sedanjost in verjamejo, da bo ta postala običajna prihodnost in da je ta običajna prihodnost lahko radoživa, radostna, delovna in polna uspehov ter celo pravih prijateljstev in zavezništev, in to ne glede na to, kdo od kod prihaja in v kaj kdo veruje. Jaz namreč verjamem, da kdor sebi in svojim otrokom ter naravi in okolju, v katerem živi in dela, in najbližjim želi dobro, enako želi tudi sosedu in vsem, pravzaprav. Če torej vsak sestavi svoj del prebijajoče se sedanjosti – ker to se dogaja ne glede na vse, ki bi želeli, da je drugače, da so še naprej politični konstrukti in oni ali vodje ali mučeniki –, če vsak verjame v običajno prihodnost, potem se bo začela graditi tudi Slovenija, ki se ne bo razgrajevala kar tako, iz tedna v teden. In z njo Evropa.

Za začetek je treba resno vzeti evropske volitve. Dati svoj glas in položiti svojo legokocko. In potem naprej, s čisto vestjo, brez cinizma, brez skepse, ker skepsa gotovo ni znak inteligence, prej pomanjkanje poguma in vere. Če bi vsak s čisto vestjo položil svojo legokocko in bi torej skupaj sestavili dva milijona legokock za mirno sedanjost in ustvarjalno prihodnost, potem, potem bi lahko bilo precej fantastično. Potem bi Slovenija zares lahko postala precej fantastična država.

';