Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Zakaj Real edini ni imel možnosti za finale?

Natanko pred letom dni sem sedel v pisarni Dr. Michaela Gerlingerja, diplomiranca podiplomskega študija FIFA Masters, münchenskega odvetnika in prokurista vseh pravnih poslov pri FC Bayern. V tekstu, ki je bil 15. septembra 2011 objavljen v Poletu, sem zapisal, da je deloval zaskrbljeno, kajti Bayern se je nekaj krogov pred koncem Bundeslige nahajal na četrtem mestu, ki ni vodilo v UEFA Ligo prvakov. Ekscentrični nizozemski trener Louis van Gaal, s katerim je Bayern sezono prej osvojil nemško prvenstvo in pokal ter v finalu UEFA Lige prvakov izgubil proti Internazionaleju, je ravno dobil odpoved. Napisal sem tudi, da je Bayern edini tekmec Barcelone v boju za naslov evropskega klubskega prvaka, saj da se Real napaja iz negativne energije Joseja Mourinha.

»Če prvenstva ne bomo končali na tretjem mestu in se tako uvrstili v zadnji krog kvalifikacij za UEFA Ligo prvakov, bo to strašanski udarec za naše dolgoročne načrte in predvsem finančno bi brez nastopov v elitnem evropskem klubskem tekmovanju dihali na škrge. Brez nastopov v UEFA Ligi prvakov bi zdržali eno sezono, če bi nam spodrsnilo dvakrat zapored, bi zašli v rdeče številke. To ne bi bilo dobro, nemški klubi, Bayern še posebno, se obnašamo kot podjetja in za plače igralcev ne porabljamo več, kot bi znašal letni proračun kluba, ampak točno določen odstotek od letnega proračuna kluba. Nismo vajeni in ne želimo poslovati z minusom,« je bil odkrit dr. Gerlinger in se vmes po messengerju ves čas pogovarjal s športnim direktorjem Christianom Nerlingerjem. Ta je bil ta ravno sredi pogajanj z vodstvom Mancehster Cityja, kajti Bayern je želel za sezono 2011/2012 v München pripeljati nemškega reprezentančnega branilca Jeroma Boatenga. Uli Hoeness, predsednik in operativni šef Bayerna je prek Nerlingerja že sestavljal mozaik za sezono 2011/2012, kajti računal je – in tako se je tudi zgodilo – da Hannover 96 ne bo zdržal pritiskov in bo počepnil pred koncem sezone ter zdrsnil na četrto mesto, s tem pa se je dvaindvajsetkratni zmagovalec Bundeslige vendarle še oklenil mesta v kvalifikacijah za UEFA Ligo prvakov. Hoenessov namen je bil jasen, v Münchnu zbrati čim več igralcev iz prve enajsterice nemške reprezentance in tako dati popolno podporo ustvarjalnima krilnima napadalcema, Francozu Francku Riberyju in Nizozemcu Arjenu Robbnu. In napasti Evropo v sezoni, ko München gosti finale UEFA Lige prvakov.

»Del naše strategije je v Bayernu vsako sezono imeti najboljše nemške nogometaše,« je v pogovoru za časnik Welt am Sonntag 24. julija 2011 razmišljal Uli Hoeness. »Pravzaprav pričakujemo, da bodo vsi naši igralci tudi člani reprezentanc držav, iz katerih prihajajo.«

Brazilec Gustavo in predvsem avstrijski branilec David Alaba sta le še dopolnila ekipo, ki jo je pred sezono 2011/2012 novi trener Bayerna Jupp Heynckes zgradil okoli vratarja Manuela Neuerja, Bastiana Schweinsteigerja, Philippa Lahma, Jeroma Boatenga, Holgerja Badstuberja, Tonija Kroosa, Maria Gomeza in Thomasa Müllerja, tudi članov udarne enajsterica Elfa, ki jo z odliko vodi Joachim Löw in seveda muhastih Riberya in Robbna. Kohezija v moštvu je bila torej izjemna, naravna in v ničemer podobna Realovi, kjer se celotno moštvo napaja – tako je bilo tudi Portu, Chelseaju in Internazionaleju – iz energije Joseja Mourinha. Ta je strašanska, o tem ni nobenega dvoma, a ta je hkrati tudi zlobna, maščevalna, zarotniška. To ni pozitivna energija ustvarjalcev kot so Pep Guardiola, Arsene Wenger in tudi Jürgen Klopp, ki je v Dortmundu zgradil izredno vznemirljivo moštvo. To je energija, ki ali obrodi rezultate v prvih dveh sezonah, po kateri za Mourinhem ponavadi ostajajo energetsko in tehnično raztreščene ekipe kot se je zgodilo Internazionaleju, ali prinese hud konflikt Mourinha z vodstvom kluba. To se je Mourinhu zgodilo v Chelseaju.

Mourinha je pred sezono 2011/2012 obsedala predvsem Barcelona, Real je bil osredotočen na osvojitev La Lige, finale UEFA Lige prvakov naj bi igrala najboljša kluba na svetu. Najboljši, Barcelona, to so vsi vsak dan pripravljeni priznati. In Real. A Real pred začetkom polfinala edini ni imel možnosti, da se uvrsti v finale in to iz več razlogov.

 1.  Real je zdravil in na koncu začasno ozdravil kompleks Barcelone z zmago v La Ligi. V to je vložil več energije, kot bi bil Mourinho pripravljen priznati. Mourinha je obsedal tudi Guardiola, nogometni estet, ki se je ustvarjalno izpraznil in mesto pred naslednjo sezono prepustil Titu Vilanovi. Ja tistemu Titu, ki mu je Mourinho od zadaj prst rinil v oko in ga pozneje imenoval za Pita. Za penisa.

 2.  Real ni bil najboljše moštvo med polfinalisti. To je bila Barcelona.

 3.   Tej ekipi Reala, ki je tako zbrana iz vseh strani, da jo lahko vodi le Mourinho in to s filozofijo »Svet je proti nam«, ni bil nogomet ničesar dolžan. In zato toliko več Chelseaju, ki je – ne pod Mourinhovim vodstvom – dvakrat neupravičeno ostal brez najbolj cenjenega klubskega naslova na svetu. Prvič po streljanju enajstmetrovk v finalu v Moskvi, leta 2008, ko je Cristiano Ronaldo podobno kot proti Bayernu v Madridu plašljivo zastreljal prvo enajstmetrovko, načel samozavest vseh nadaljnjih strelcev, saj bi on kot prvi zvezdnik moral zadeti in je potem Manchester United rešila smola Johna Terrya, ki mu je med strelom spodrsnilo in je žoga namesto v mreži končala v stativi. Nemogoče je torej bilo, da bi Cristiano še enkrat dobil tako velikanski paket sreče na tako veliki tekmi. Real ne bi nikoli prišel mimo Chelseaja, če bi ju žreb srečal v polfinalu.

4. Real ni bil niti drugo najboljše moštvo v polfinalu. To je bil Bayern. Bayern je namreč močnejši kot moštvo in tudi skoraj na vseh igralnih mestih. Tudi individualna kakovost je bila na strani Bavarcev. Tudi 1Bundesliga je kakovostnejša od La Lige. Po kateri logiki je torej Real bil favorit proti Bayernu?

5. Real ni bil niti gostitelj finala. Vidne in nevidne nogometne sile ponavadi domačinom – sploh, če gre za tako velik klub kot je Bayern – pomagajo. Bayern je vse obrnil v lastno prid. Celo usodni poraz v 1Bundesligi proti razigranemu Dortmundu.

6. Real v dveh srečanjih ne bi imel nikakršnih možnosti proti Barceloni. Chlesea je imel moralni kredit, ki ga je izkoristil. Real tega kredita nima.

P.S. Če bo Jose Mourinho v Madrid privlekel še Zlatana Ibrahimovića, se devetkratni evropski prvak ne bo sestavil vsaj desetletje.

';