Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marija Šestak

Za srečo je treba zelo malo…

Svet se je spremenil odkar sem odrasla. Rodila sem se in zgodnje otroštve preživela v Jugoslaviji, končala šolanje v Srbiji, našla ljubezen in dosegla vrhunec svoje kariere v Sloveniji. Pri svojih triintridesetih letih sem živela v treh državah in različnih življenskih situacijah, od srečnega in brezbrižnega otroštva, težkih najstniških let v razpadajoči državi, kjer je bil edini cilj ljudi preživetje in vse do najlepših trenutkov v osebnem življenju in svojem poklicu. Življenje je polno vzponov in padcev. Najstniška leta so bila zame najtežja, ker se v tem obdobju moji vrstniki in jaz nismo ukvarjali z znanimi najstniškimi težavami, ampak smo nemočno opazovali starše, ki so se borili kot levi, da nam omogočijo vsaj približno normalno otroštvo.

Takrat ni bilo pomembno, da smo oblečeni po vzoru na svetovne zvezde in po nasvetih modnih oblikovalcev in, da imamo najnovejše telefone. Bile so pomembne povsem druge stvari, preživetje. Priznam, bilo je težko in vesela sem, da so ti časi daleč za menoj, ampak na nek čuden način sem vesela, da sem bila del tega časa. Ljudje smo bili bolj povezani, odprti in smo brezpogojno pomagali eni drugim. To je nekaj, kar pogrešam v novem, modernem svetu. Veliko tega se je spremenilo na bolje. Praktično, vse nam je dosegljivo in informacij je več kot jih dejansko potrebujemo. Internet nam ponuja absolutno vse informacije in vse je enostavno. Vsakdo ima svoj “pameten” telefon, računalnik in to je kot obvezna oprema današnjega človeka.  Imamo vse, toda hkrati nimamo nič. Odnos med ljudmi se je spremenil. Telefone imamo v rokah tudi ob kavicah s prijatelji?! Facebook in Twiter sta glavni kavarni za klepet s ljudmi?!

Z razvojem tehnologije smo pridobili veliko, toda še več smo izgubili. Ljudje so zgubili stik z realnostjo. Zskrb zbuja predvsem to, da današnji otroci odraščajo z mobilnim telefonom v roki in video igricami… Otroška igrišča v naseljih so vedno bolj prazna. Zato sem iskreno vesela, da sem odraščala v časih, ko nismo imeli interneta in mobilnikov, in ko smo večino prostega časa preživeli v naravi z našimi vrstniki. S tega zornega kota pozabim na težka najstniška leta in se spominjam samo druženja in povezanosti med ljudmi. Ne vem, če je danes prednost imeti vse.

Materialno ja, ker ni osnovnih življenskih skrbi, ampak še vedno je veliko ljudi, ki so na robu preživetja, ampak imajo nekaj, kar gmotno preskrbljeni nimajo, saj so v boju za preživetje naučili ceniti osnovne vrednote, ki se nekaterim zdijo samoumevne in zato veliko manj potrebujejo za srečo. Zame so ti ljudje bogati, ker vedo, kaj je najpomembnejše. Seveda, ne smemo posploševati. Tudi v sodobnem svetu so ljudje, ki so vredni občudovanja in zaradi takšnih je ta svet še vedno krasno mesto. Velika težava v zadnjih letih je premalo prostega časa in zato je škoda, če ta čas zapravimo za virtualne prijatelje v nerealnem svetu.

Tudi sama veliko časa preživim na svojem telefonu in računalniku. Priznam, veliko več kot je to nujno. Ampak še vedno raje klepetam s prijatelji v živo na sončku. Čakam pomlad in konec moje rehabilitacije in takrat bom prosti čas preživljala v naravi z ljudmi, ki jih imam rada in telefon bo skrit nekje na dnu moje torbe. Kaj nas lahko bolj osrečuje kot zdravo življenje v družbi najbližjih? To je vse, kar potrebujemo za kakovostno in srečno življenje.

';