Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Za domovino … naprej!

Že dlje časa se pojavljajo razprave o upravičenosti oz. neupravičenosti odpovedi nastopov nekaterih slovenskih športnih asov v dresu državne reprezentance. Razprave so navadno najbolj aktualne ob prvenstvih v moštvenih športih. Poleg moštvenih iger imajo podoben režim tekmovanj še nekatere, sicer individualne športne panoge. Najboljši posamezniki, ki navadno nastopajo v tujih klubih in ligaških tekmovanjih, so materialno odvisni od svojega učinka na tovrstnih tekmovanjih. Reprezentančne obveznosti pa so, večinoma, na sporedu v obdobju njihovih premorov.

Če nekoliko poenostavim, in pogledam z vidika (samo)zaposlenega državljana: treba se je odločiti med dopustom in časom, namenjenim počitku, regeneraciji in družini oz. brezplačnim delom, ki ga lahko opravi tudi nekdo drug. To pa, poleg utrujenosti, povečuje tudi možnost poškodb in nezmožnost opravljanja svojega poklica po počitnicah.

S tega zornega kota lahko športnike popolnoma razumemo. Kdo bi namerno ogrožal sanjsko službo, do katere je prišel po dolgih letih garanja? Poleg tega ubijalski ritem ligaških tekmovanj onemogoča vsaj približno normalno družinsko življenje.

Vsaj malo sem, kot še mnogo drugih športnikov, ki jim edino mednarodno primerjavo ponujajo nastopi v državnem dresu, zavidal športnikom, ki so imeli možnost menjave klubov in so, vsaj delno, lahko izbirali, kje in s kom bodo nadaljevali svojo profesionalno pot.

V mladosti sem jih tudi laže razumel in se strinjal, kadar so se odločili premor nameniti družini in počitku. Pozneje, ko sem tudi sam imel že precej reprezentančnih let za seboj in sem se bil vključen v organizacijsko-športne (beri funkcionarske) strukture, sem na vse začel gledati tudi z drugega zornega kota.

Kot sem poudarjal tudi v nekaterih od prejšnjih zapisov na teh straneh, sta pomembna dejavnika uspešnosti slovenskega športa dober sistem in odličen kader, ki dela že z mladimi. Glede na množičnost nabora in materialne možnosti nas v nasprotnem verjetno na športnem zemljevidu sveta sploh ne bi bilo. Čeprav skoraj ni več okolja, kjer bi lahko otroci in mladina brezplačno redno trenirali, je večina programov še vedno sistemsko sofinancirana z javnimi sredstvi. In s temi sredstvi so bili, delno ali v celoti, sofinancirani tudi programi, prek katerih so svojo vrhunskost razvijali tudi posamezniki, ki so pozneje lahko zaigrali v močnejših in bogatejših klubih, kot jih ima Slovenija.

Na tej točki pa moje (popolno) razumevanje odpovedovanj reprezentančnim akcijam nekoliko zbledi. Prepričan sem, da bi zrel posameznik moral prepoznati pomoč oz. prispevek sistema, ki mu je pomagal priti na njegovo trenutno raven. Raven, s katero lahko pripomore k dobrim predstavam ekipe, ki na najboljši način predstavlja sistem in domovino.

Ne pričakujem, da bi vsakič, ko bi si selektor zaželel, športnik postavil reprezentanco na prvo mesto. Vendar v zgodnejših letih članske kariere, ko telo še ni utrujeno, družinske obveznosti oz. dolžnosti pa navadno zanemarljive, odzivi na tovrstne izzive sploh ne bi smeli biti vprašljivi. Poznejše odpovedi pa bi bile, prepričan sem, sprejete z večjim razumevanjem stroke in javnosti.

Verjetno bi lahko udeležbo najboljših zagotovili sistemsko. Ko so ti šele perspektivni mladi posamezniki, bi se morali zavezati, da se bodo, ob vpoklicu, odzvali pozivu reprezentance. Dvomim pa, da bi tovrstna »represija« pripomogla h kakovosti ekipe. Nemotiviran športnik, ne glede na svoj potencial, ne dviguje kakovosti ekipe.

Bojim se, da so in bodo tudi v prihodnje nastopi oziroma nenastopi pogosto poleg počutja posameznika tudi odsev splošnega dojemanja lastne države kot domovine.

Večina se nas spomni, kako ponosno smo pred 23 leti nosili reprezentančne drese in vihteli (novo) slovensko zastavo.

Ne smemo dovoliti, da nam razočaranje nad politiki in avtorji (prevarantske) zakonodaje zmanjšuje pripadnost domovini. Domovina niso posamezniki v vladi in parlamentu oziroma lobiji in strici v ozadju, o katerih toliko slišimo in nič ne vemo.

Domovina smo mi vsi. Pokažimo, da smo ponosni nase in na svoje izjemne posameznike. S tem bomo najlaže zagotovili (tudi) pripadnost slovenskemu dresu.

';