Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Miroslav Cvjetičanin

Vsega je kriva Susanne Puello

Velik kreg je nastal, kaj je prav in kaj ni, in ali je kolo sploh še bicikel, in ali je to že motocikel, kolo za motorjem ali … Bil je to kreg v kolesarskih nebesih.

Najbolj glasen je bil Karl Drais, nemški baron, trdeč, da je kolo le tisto, kar je on poslal na ceste. Njegova drezina, njegova laufmašina naj bi bilo kolo? Škot Kirkpatric MacMillian je koj glasno utišal barona, naj neha kvasiti o konjski cizi, poganjalcu in da je on tisti, ki je kolesu dal pečat kolesa. Pač, kako je kolo brez pedalov lahko kolo, ne more biti, lahko pa je konjska ciza? Ampak na koncu mize sta sedela Pierre Michaux in Pierre Lallement. Oba Petra sta mi bila sumljiva že takoj, ko sem vstopil v to brezčasno kavarno, katere ime je izginilo na koncu sanj. V en glas sta mirno rekla, naj se nehamo prerekati in sploh ne več krohotati, ker brez njiju mi ne bi kolesarili niti včeraj niti danes. Njun velociped ali trosilec kosti, ki je imel vpeta pedala v povečanem sprednjem kolesu, ni imel le pogona, ampak tudi okvir, ki se mu lahko reče okvir kolesa. In ko sta Pierra zmagoslavno naročila šampanjec, je vstal tisti drugi Škot, ki se je predstavil kot Tom McCall, in lepo razložil, da brez njegovega pogona na zadnjem in ne prvem kolesu, kot je bil pred tem, danes kolo ne bi bilo to, kar je.

Naenkrat pa žensko hihitanje, ki je prihajalo iz ozadja. Ženska je v svetem prostoru moških? Parižan Eugene Meyer je bil videti še najbolj pijan, vendar je zmagoslavno dvignil čašo in zavpil, naj pijemo na njegovo ime, ime tistega, ki je izumil obročnike z naperami. Globoko sem zajel sapo, čakal sem, kdaj se bo javil, kdor je izumil kolesarski zvonček.

Ta Meyer je res faca, mi je šepnil neviden ženski glas, ker je tudi prvi, ki je naredil železne obročnike z jeklenimi špicami oziroma naperami. Pogledal sem nazaj. Ženska je v tem prostoru?! Nisem je videl.

In potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi, nekdo je v tisti zakajeni poltemi tako močno udaril po mizi, da sem samo jaz vedel, da gre spet za nemški udarec, da ne napišem napad.

»Kdo je naredil prvi trikotni okvir kolesa, ki je še danes zakon vseh koles, in kdo je prvi na kolesa namontiral pedale, verigo in dva verižnika, kot to poznamo danes? Kdo? Midva, brata Frederick in William Nevoigt.« Hotel sem domov, dovolj napihovanja sem imel, a nekdo me je prijel pod pazduho in mi svetoval, naj vztrajam – obrnil sem se in prepoznal Janeza Puha, naših cest kolesarja in inovatorja. »Ostani, bo še zanimivo.« Sem ostal, ker s Puhom nekaj spiti ni ravno vsakdanje, še v nebesih ne.

Kot sem nekako pričakoval, je od nekod svoj život dvignil John Dunlop in dokaj mirno razložil, da bi mi veslali po barju, če ne bi izumil zračnic in pnevmatik. Pa res, gume? Kaj bi mi brez gum? Potem so tisti starci od prej bentili, da ima kolo z gumami hudo prednost pred lesenimi kolesi, pred trdimi gumenimi oblogami, in da to že skoraj ni več kolo. Nekateri smo se nasmehnili, ker pač vemo, da kolo brez gum ne bi bilo kolo, kajne? Še dobro, da se ne kregamo zaradi sedeža in balance in … in? Oglasiti se je hotel Paul de Vivie, Francoz, ki je bil med zbranimi videti še najbolj kolesarski. Suh in žilast, tisti, ki je iz moškega kolesa naredil dirkalno kolo, tisti, ki je izumil menjalnik.

»Je kolo z menjalnikom sploh še kolo? Veste, kakšna potuha je imeti menjalnik, prestave na kolesu? To je dopingirano kolo!« so se skoraj vsi v en glas drli.

Potem pa je megalomanski krohot utišal vse prerekanje. »Kaj bi rekli šele zame, ki sem naredil prvi resnično pravi menjalnik in prestave. Da, jaz, Tulio Campagnolo sem tisti, ki je kolesa spremenil v dirkalnike in tako ta prekrasni šport usmeril na pravo cesto.«

Da se to ne bo nehalo, sem potarnal Puhu. Nasmehnil se je ... da se bo. Spustil sem se v debato s Tuliom, ker me je zanimalo vse o prvih hitrih zapenjalcih, vmes pa sem poslušal prerekanje o vsemogočih kolesih iz vseh mogočih materialov in celo to, da so kristjani navdih za svoj prepoznavni znak dobili ravno med tem, ko so kolesarili na eni od nedeljskih vaških rund. Kajti če pogledamo kolo z veje jablane, kot je to storil neki Mojzesov kolega, vidimo križ! In ker je bil tako zaljubljen v kolesa, je križ postal križ. Svastike se je verjetno spomnil nekdo, ki je z jablane opazoval kolo, s katerim je neki kolesar naredil salto mortale ali kaj?

In potem je zavrelo!

»Električno kolo pa res ni več kolo, to je motor! Kaj je s tabo, ženska nora, to nikoli ne more biti bicikel, samo motocikel!«

Vpili so, da sva z Janezom zaskrbljeno stopila v bran doslej nevidnemu ženskemu glasu. Susanne Puello. Tiho je rekla, pa so vsi slišali: »Tako kot je Bog ustvaril nas ženske, da smo moškim največje veselje, tako sem jaz kolesom dodala elektriko, da je kolesarjenje postalo največji kolesarjev užitek.«

Prikimali smo. Ženska ima prav. In ker sem rekel, da se ne bom nikoli vozil z električnim kolesom, sem se za to opravičil takoj, ko sem ga prvič zajahal, in ga neutrudno vozim še danes.

Z zarečenim kolesom se človek res najraje vozi … Morda se mi po danes tu in še kje v Poletu prebranem pridružite tudi vi.

Kar je bil Nikola Tesla za teslo, je Susanne Puello za kolo.

';