Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Regina Križaj

Vse se lahko zgodi

In to čeprav je december čas, v katerem je že sama prazničnost čudežna. Dobro je skoraj zapovedano. Kar trije možje nam nalagajo skoraj vsiljivo pozornost. Nemogoč izogib, še posebno z najmlajšimi, za katere je čudežnost povsem naravno stanje. Čeprav se po celodnevni vaji komaj privlečeš domov in je dan brez snega le neznosno siv v Ljubljanski kotlini. Za več svetlobe že zgodaj prižgeš luči ali pa, če še zmoreš, pritisneš na kakšen gumb v sebi, ki nosi svetlobo. Zame, ki me mraz zares spreminja v bitje, ki za svoj obstoj zimsko hibernira, je to čas vsakdanjih preizkušenj. Pa čeprav sem rojena v novembru.

In kot nalašč se sezona v gledališču ta čas ravno najbolj razmahne. Ko si pravzaprav več na odru kakor doma ali kjer koli, s komer koli. In je treba biti najmočnejši in v najboljši formi. Šibkost in podobna jamrarija ne prideta v poštev. A moje fizično telo porabi toliko časa, da se mišice najprej odtajajo in šele nato ogrejejo. Večkrat na dan vztrajno spuščam ramena od ušes, omarica v garderobi je polna najrazličnejših ogrevalnih, lahkonogih in prožnohrbtnih čudežnih kremic. Eni tako investirajo v eliksirje proti staranju, balerine pač v sklepno in mišično »fit kolekcijo«. Teža udov se mora ukloniti prizadevanju za popolno lahkotnost gibanja.

Tudi umeščanje v splošno lahkotnost veselega decembra prinaša diagnozo asocialnosti. Kako drugačna sem, ko se okoli pete popoldne odpravljam na težko večerno predstavo. Občutljivo oprezam k drugim naključnim in jim zavidam njihovo neobremenjenost med čajčki, kuhančki, darilci in drugimi ne-luštkanimi pomanjševalnicami. No, verjetno jim zavidam čas, ki si ga lahko vzamejo. To je nekaj, česar jaz ne morem, saj je čas moj gospodar. Na koncu pa tista iz ust stare mame: »Kar se mora, ni težko.«

Čeprav gredo obveznosti po razporedu. Kot nalašč se je na natrpanem urniku znašla tudi šesta seja Odbora za kulturo v državnem zboru, veliki salon, Šubičeva 4. Na dnevnem redu je tudi razprava o predlaganem amandmaju o ureditvi poklicne pokojnine za baletne plesalce. Zgodba dolga kot jara kača, upanje pa umira zadnje. Kot »človek stroke« sem prvič v življenju prestopila prag slovenskega parlamenta. Kamnita fasada iz slovenskih vrst kamna, v pročelje, podprto s kipi Kalina in Putriha, vedno občudujoče upiram pogled. Notranjost sprejme s preprogami, ki jih balerinski korak preleti z naklonjenostjo do preteklosti, kaj vse že usodnega jih je prehodilo. Včasih sva z dragim prijateljem Kecmanom z zavezniškim žarom suženjstva skupaj rada spremljala novice v tv-dnevniku. Znala sva se vpeti v vsa mogoča poročanja in znalsko komentirati najin tv-gnevnik. Tega že nekaj časa ne počneva več, niti iz provokacije ne. Verjetno zato, ker naju je življenje kar nekajkrat spravilo v resničnosti šov in to tako zares, da sva oba izgubila veselje. Navzočnost na seji, predvsem razprave o posameznih dopolnilih, me je zato spet spomnila na vprašanja o funkciji javne službe. Ne glede na predmet razprave se mi je ob konstruktivnosti debate porajalo začudenje, tisto o napol polnem ali napol praznem kozarcu. O ja, tudi za gospo politiko moraš biti rojen.

Ob raznih birokratskih ovirah sem v vzporednicah razmišljala o razliki med hudobijo in neumnostjo. Kar seveda ni enako. Hudobija vendarle pomeni moralno odločenost, namen. Neumnost pa se obnaša nagonsko in se s premisleki ne obremenjuje, prepričana o svojih dobrih delih proti vsem, ki mislijo drugače. In kot bi res nekateri ljudje obstajali samo zato, da nas je na svetu res »vseh sort«.

Končni izid je bil za naš baletni člen 92 a dober, se pravi potrjen. Zdaj čakamo še zadnje sito, potrditev v parlamentu. Potem se klobčič problema mora začeti odvijati v smeri pospravljanja 13-letne luknje, ki je razvoj poklica ustavila in mu naredila veliko škode.

Ko je Kristina poleti odhajala s trebuhom za kruhom in novimi izzivi, je podarjala svoje knjige. Meni namenjena Kradljivka knjig pisatelja Markusa Zusaka je ena najlepših prebranih knjig zadnjega časa. Na eni od strani romana Smrt citira pomen besede odpuščanje = prenehanje čutiti jezo, sovraštvo ali zamero. Sorodne besede odpuščanju so odveza, oprostitev, milost ..., namenjene predvsem tistim, ki vedo, kaj delajo.

Toliko proti decembrski preplašenosti in strahu, ki nas hromi, ko nas obmetavajo z elementi krize. Proti ne-moči, ko ostajamo pasivni, da ne bi šlo kaj narobe.

';