Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Vroč. Hladen. Vaš. Naš Soči 2014

»Nobenega dvoma naj ne bo o tem, da gre za velikanski uspeh. Organizacija zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 ni le priznanje ruskemu športu, ampak je tudi ocena uspešnosti naše države,« je dejal Putin. Ruski predsednik se je na 119. kongres Mednarodnega olimpijskega komiteja v Gvatemalo odpravil trdno prepričan, da bo Rusija dobila organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2014 v Sočiju, pa naj stane, kar hoče. Pri tem se je malo zgledoval po britanskem ministrskem predsedniku Tonyju Blairu, ki je leta 2005 v Singapurju s pomočjo Lorda Sebastiana Coea in Davida Beckhama vodil zmagovalno kampanjo za London 2012.

»Putinova navzočnost v Gvatemali je imela velikansko težo,« je julija 2007 v Gvatemali razlagal Jean Claude - Killy, smučarski junak zimskih iger v Grenoblu leta 1968 in francoski član pri Mednarodnem olimpijskem komiteju. »Putin je osebno garal za kandidaturo Sočija. Govoril je francosko, čeprav sicer v javnosti nikoli ne govori francosko. Govoril je angleško, čeprav sicer v javnosti nikoli ne govori angleško. Da je Soči na koncu za štiri glasove premagal kandidaturo Južne Koreje, je zasluga Putinove karizme. To je tudi njegova osebna zmaga.«

Vsi, tudi predstavniki tistih mest, katerih kandidature so izgubile v boju s Sočijem, so vedeli, da bo Soči tudi velikanska poslovna priložnost za mnoga podjetja, ne le ruska. Putin, moderni car moderne Rusije, je v tem videl še mnogo več. Videl je generalko za svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga bo Rusija organizirala leta 2018 in katerega kandidaturo je osebno izročil predsedniku Fife Seppu Blatterju. Videl je odlično priložnost, da poveže morsko letovišče, katerega podnebje je milo, sredozemsko, s kavkaškim gorovjem, s smučišči na Krasnaji Poljani, ki jih kot odličen rekreativni smučar zelo dobro pozna. In to ne glede na pomisleke, predvsem z Zahoda. In zakaj bi jih sploh poslušal, jih je sploh kdo dolžan poslušati, vsevede Zahodnjake, demokrate?

In je Putin nehote slovenskim športnikom postavil mini Slovenijo, podnebje nad Sočijem in okoliškim gorovjem, geografska bližina morja in gora, mar ni tako v Sloveniji? Je bila zato odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja za Soči 2014 že tudi napoved tedna, kot ga je imela slovenska reprezentanca prvi teden iger v Sočiju 2014, ko je osvojila pet kolajn, seveda Tina Maze tudi prvo zlato slovensko na zimskih igrah doslej?

V Sankt Peterburgu rojeni Putin se je v svoji velikopoteznosti zgledoval po voditeljskih prednikih, po ustvarjalcih njegovega rojstnega mesta. Tako pravi zgodovina: do začetka 18. stoletja sta se za delto Neve, kjer se začenjajo trgovske poti proti Črnemu morju in Kaspijskemu jezeru, bojevali Švedska in Rusija. V drugi nordijski vojni je Rusija zasedla delto in po ukazu ruskega carja Petra I. Velikega so se 27. maja 1703 začela dela na Zajčjem otoku, kjer je kmalu zrasla trdnjava svetega Petra in Pavla. Petrovi načrti so bili seveda dolgoročni, saj si je na tem kraju zamislil novo prestolnico, ki naj bi hkrati simbolizirala rusko okno v Evropo ter utemeljila Rusijo kot novo velesilo in pomorsko državo. K delu na zelo neugodnem močvirnatem terenu, ki je terjalo življenja približno 100.000 delavcev, večinoma ruskih tlačanov, je povabil nizozemske gradbenike in že leta 1712 je mesto s selitvijo carskega dvora, senata in veleposlaništev iz Moskve tudi v resnici postalo prestolnica. Tudi Petrovi nasledniki so ostali zvesti zahodni usmeritvi in so vabili zahodnoevropske arhitekte, od katerih je največji pečat pustil Italijan Bartolomeo Francesco Rastrelli. Zaradi vrhunskih arhitekturnih dosežkov in umetnih kanalov, ki so dopolnjevali rokave Neve, je mesto dobilo vzdevke, polne presežnikov. Nemogoče je postalo mogoče. Ali se je nemogoče zdelo le tistim, ki so bili ljubosumni, tistim, ki bi v nedogled po svoje ustvarjali svet in se izvažali?

V Rusiji, v tem okolju velikopoteznih in pogosto iracionalnih odločitev, v tem Putinovem duhu, ki ga je povzel in v sedanjost prenesel od svojih slavnih predhodnikov, so se slovenski športniki, mnogi med njimi na vrhuncu zmogljivosti, očitno počutili izjemno. Morda tudi zato, ker so to bile bratske, slovanske igre. Rusi so namreč na vseh tekmovališ­čih navijali tudi za Slovence. Organizatorji so že v sloganu povedali, da je Soči 2014 od vseh. Naš je bil in to zelo.

';