Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marjan Ogorevc

Vrba in hrast

Nekaj ljudi sem malo potipal, kaj je zanje duhovni razvoj. Spravil sem jih v zadrego. Obilica informacij, ki do nas prihajajo s poplavo medijskih vsebin, očitno povzročajo zmedo v človeku. Znanka mi pove, da je v krizi, da čuti, da je na poti duhovnega razvoja in da jo verjetno čakajo še večje spremembe. Sprašuje me, katere svoje karmične omejitve bi morala ozavestiti in očistiti. Dejstvo, da čuti »energijsko blokado« in se večji del časa slabo počuti, pripisuje karmi. Zmanjkuje ji moči za življenje in delo, zaradi strahov se ne more odločati. Nabrala si je tudi nekaj bolezni, ki postajajo kronične. Tudi odnosi z bližnjimi in daljnimi niso dobri, vendar ne najde načina, kako izboljšati slabo komunikacijo.

Kako tipično, tole z znanko! Duhovno je spopadati se, iskati, čutiti, plezati čez ovire, opazovati …, definicija je neskončna, jasneje jo začutimo kakor opredelimo z besedami. Težko je najti zanesljivo smer, nič ni gotovega, zato smo vsi na poti duhovnega razvoja, le da se eni tega ves čas zavedajo, drugim pa se dogaja ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne. Sam torej duhovnega razvoja ne ločujem od življenja – življenje sâmo je duhovna rast. Vse, kar se nam v življenju dogaja, vsi ljudje, ki jih srečamo, so nam v pomoč pri tem. Znanka reče, da čuti, da so pred njo spremembe. Kaj pa naj bi drugega bilo?! Sprememba in spremembe so edina stalnica v našem življenju in v vsem gibajočem in spreminjajočem se Vesolju. Tisti, ki to dojamejo, se nekoliko laže premikajo skozi življenje in laže sprejemajo, ko jim to prinese probleme in žalost. Tisti, ki so bolj togi, ki se strogo držijo pravil, ki sprejemajo dogme, prepovedi in zapovedi drugih, imajo več težav. Če si sposodim drevesi kot prispodobo, potem so dojemljivi prožna vrba, ki se upogiba in prilagaja vetrovom in viharjem, togi so hrast, ki ima sicer zelo močne veje in se je sposoben dolgo upirati, vendar mu vihar slej ko prej veje polomi.

Ljudje od mene pričakujejo, da jim konkretno povem, katere karmične ovire bi morali premagati, katere omejitve ozavestiti in jih prečistiti iz svojega življenja. In vendar, o tem ni treba razmišljati na tak način, to ni tako enostavno kakor čiščenje z vedrom vode in s krpo. Vse, kar smo prinesli iz prejšnjih življenj in podedovali od prednikov ali si sami pridelali, je klobčič, ki se kotali, razvija in navija, to pa počne v časovni spirali, ki ga izvrže na vrhu, na dnu pa znova posrka. Tega klobčiča ne smemo jemati kot omejitve – karma je tako omejitev kakor priložnost, da jo preseže. Ni kazen, je sporočilo. Priložnost, popraviti celo napake iz preteklosti, ki so dogodek v času in prostoru, ki se ni nikoli začel in nikoli končal. Namen življenja so izkušnje; duša si jih omisli, osebnost pa je njena podaljšana roka. Ozavešča in spreminja, med tem pa svoje dosežke, da bi jih preverila, zrcali v soljudeh. Z zornega kota bioterapevta ni dobrih in slabih dogodkov ali oseb. Vse je dobro, saj nam koristi tako ali drugače. Res pa je, da ni vse prijetno, saj nas ljudje prizadenejo oziroma ravnajo tako, da jim dovolimo, da nas prizadenejo. Nekateri dogodki pa so bolj travmatični in pustijo resne posledice. Te lahko opazujem v biopolju človeka. Tako nastanejo energijske blokade, katerih posledice so nastanek bolezni, zmanjšanje psihofizičnih sposobnosti in poslabšanje odnosov. Ko se nam to dogaja, je zelo pomembno, kako se bomo odzvali. Če vzrok iščemo zunaj sebe – v slučajnostih in pri drugih ljudeh, proizvajamo podzavestno ali zavestno agresijo in si poslabšujemo prihodnost. Izboljšujemo si jo, če se zavedamo, da je vzrok za naše težave v nas samih. Zatorej se vedno vprašajmo, kaj lahko sami spremenimo!

Tisti, ki so čustveno bolj občutljivi in labilni, se na zunanje okoliščine praviloma odzovejo tako, da si bolečino še poglobijo. Preobčutljivost ima svoj namen: globljo zaznavo, vpogled v širše dogajanje … Taki ljudje so lahko zelo srečni, evforično srečni, a pogoj za to srečo je vedno zunaj njega – v sočloveku ali okolju. Po drugi strani pa odreagirajo s čustveno bolečino na še tako neznaten pripetljaj.

Kako to uravnati, ne da bi izgubili kakovostni del senzibilnosti? Najprej je treba poskrbeti, da imamo dovolj energije. To lahko naredimo na več načinov, vsakdo sam najbolje ve, kako živeti, da si vitalno energijo ohranja. Sam prisegam na redno postavljanje osi sveta, axis mundi, tudi z molitvijo se lahko povežemo z božanskim. Za to si moramo vzeti trenutek miru, se iz srca ob izdihu razširiti na vse, kar obstaja, na svet in čisto zavest.

Če le imamo čas, ob tem poskušajmo razmisliti, kako smo ujeti v določene podzavestne vzorce, ki nas omejujejo: na primer jaz sem žrtev, srečo najdem zunaj sebe, vse mora biti po moje ... Nato se znebimo pričakovanj, kaj lahko prejmemo od drugih, in se vprašajmo, kaj lahko damo drugim. Kadar imamo več časa, prevrtimo določene inserte v filmu svojega življenja. Izberimo »igralce«, ki jim še nismo odpustili. Vsaka oseba, ki v tem filmu igra, je vedno prava, je natančno takšna, kot mora biti. Kolikokrat sem že to napisal?

';