Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Volk z Wall Streeta in Zlatan

Ste morda pogledali katero izmed novejših fotografij Jordana Belforta, glavnega junaka ali bolje antijunaka iz filma Volk iz Wall Streeta, resničnega Leonarda DiCapria, v katerem se je Hollywoodu in svetu predstavila tudi Katarina Čas? Četudi je njena vloga razmeroma majhna in vzhodnoevropsko klišejska, je to velikanski preboj. Ste videli njegove oči? Ste v njih opazili kaj resničnega obžalovanja za stvari, ki jih je storil, za življenje, ki ga je nekoč živel, razen morda slabe vesti, ker je v stanjih velike neprištevnosti občasno slabo ravnal z družino, a to nikoli ni bil njegov namen?

Jaz ga nisem. In, ne, nikakor ne obsojam Jordana Belforta ali Volka z Wall Streeta. Nasprotno. Kdor je namreč gledal mimo moralnih obtožb, kdor je pogledal mimo pravil poslovanja na kapitalskih trgih, ki jih je kršil Belfort, kdor je pogledal mimo še ene zgodbe o pohlepu na Wall Streetu in mimo končne pravne zmage državnih oblasti in preiskovalcev, ki so Belforta v resnici rešili uničenja, ta je, gotovo, moral videti človeka, ki se je predvsem izvrstno zabaval, ki je tako rad bil, in to navdušenje nad samim seboj delil z najbližjimi in manj bližjimi, kdor je pač zapadel v njegov krog dosega. Da se je namreč nekdo znal tako potegniti v svoj svet in vanj povleči še druge ter iz življenja narediti zabavo, to je bilo navdušujoče. V tistem obdobju, ko še ni motil večjih igralcev, ki so potem nanj poslali zvezne preiskovalce, je Volk skakal po življenju, se po njem metal kot otrok in skoraj nemogoče je bilo, da mu ne bi sledili. Volk je – mar ni Di Caprio tega brilijantno prikazal? – ves čas podzavestno vedel, da bolj ko blesti, bolj ko s prijatelji povišuje stopnjo zabave, bolj ko izziva srečo in naklonjenost vesolja, manj ko mu je jasno, kako pridobiva denar, bolj jih bo nekoč, kmalu, a daj bog, da čim kasneje, dobil po glavi in to strahotno ter potem bo konec in čas bolečega treznenja, a vožnja je bila tega vredna. Jordan je to vse vnaprej vzel v zakup, bil je skrbnik svojih potreb. In ni bil avtomatski odzivnik na druge.

Prizor vseh prizorov je seveda obisk preiskovalcev na njegovi jahti, ki je nekoč pripadala Coco Chanel in jo je za poročno darilo kupil ženi, saj se mu je to zdelo imenitno, ne da bi se hvalisal pred javnostjo, da bi šokiral najbližje, jim prinašal občutek, da je vse mogoče. Volk je seveda preiskovalcema najprej mimogrede ponudil zabavo z dekletoma v bikiniju in jastoga in šampanjec in kaviar, bolj kot da bi ju hotel žaliti, je hotel, da se pridružita, da se strgata s ketne in si data duška, skoraj ju je želel objeti, a ko je videl, da ne bo šlo, da je v pasti, da ga bosta pustila samega z zabavo, ki je že jenjala, potem je za njima po stopnicah jahte zabrisal jastoga. Za vsakega enega. Potem je vedel. Da je zajebal. Popolnoma zajebal. A zajebal po svoje.

V tem času sem bral tudi biografijo Zlatana Ibrahimovića. Knjiga je v slovenščino malomarno prevedena, a zgodba je izjemna. Zlatan je v resnici še en Volk, še en človek, ki je kar rinil po svoji poti, saj druge niti videl ni, in ker mu je narava na pot dala neke nore jugoslovanske gene, je kar zdržal, in postal vsem napovedim navkljub velikanska zgodba, v resnici največja v zgodovini nogometa. Zlatan ima sredi hiše, ki jo je kupil od super bogatih ljudi v rodnem Malmöju, velikansko fotografijo svojih nog. Te noge so namreč hišo kupile. To hišo je nekoč opazoval od daleč, ko jo je kupil, jo je porušil, poglobil dno, da je zadovoljil zahtevam sosedov in si kljub vsemu lahko postavil ograjo na višini, kot je sam želel. Zlatan, otrok iz socialnega naselja, zdaj oglašuje avtomobile Volvo. In zjutraj ženi in otrokoma reče »mi daš prosim maslo« in nič več »kreten, daj mi maslo«, kot je bil tega vajen od doma. Toda v sebi je še vedno človek, ki se je nekoč, ko je pač ugotovil, da ni Šved in nikoli ne bo Šved, odločil, da bo samo on in samo on in naj stane kolikor hoče. In se mu je v nasprotju z Jordanom izšlo, saj ni nikoli nategoval drugih. A v svojem bistvu sta Jordan in Zlatan hodila po svoji poti, bila sta korporativno nekorporativna. Sta poslušala, nista poslušala, kot je svojo življenjsko filozofijo opisal Zlatan. Vidiš torej sistem in v njem utiraš svojo pot ne glede na to, kaj naj bi to prinašalo, ne glede na posledice.

Ste na tej poti?

Ste odzivnik na okolje?

Ali skrbnik svojega življenja?

';