Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Voda in filantropi

Pred več kot tremi desetletji in pol sva dva potovala skozi alžirsko Saharo po takrat edini cesti, ki je tedaj povezovala sredozemsko obalo s podsaharsko Afriko. Cesta, ki se je v Alžiru začela kot skoraj udobna asfaltna proga, se je po kakšnih 1000 kilometrih izgubila v saharskih tleh, smer poti proti jugu so med visokimi sipinami označevale le še kolesnice vozil, te je ob prvem vetru zasul rumeni pesek ali pa tu in tam kakšen količek.

Med redkimi popotniki, ki so se tisti čas še klatili po tamkajšnji Sahari, je bilo največ Francozov, skoraj nihče pa ni skoznjo potoval, tako kot midva – na štop. In to je bilo pravzaprav eno najboljših možnih štopanj – kljub temu da si lahko na prste preštel vozila, ki so čez dan pripeljala v tvojo smer –, skoraj nemogoče je namreč, da voznik ne bi vzel v avto ali tovornjak čakajočega sredi ničesar v puščavi. Edini pogoj, ki ga je zahteval voznik, potem ko smo zapustili zadnje mestece, je bil, da si imel s seboj dovolj veliko zalogo vode za recimo vsaj pet do sedem dni. A to ne pomeni, da si popotnik skozi puščavo tovoril s seboj cele kanistre vode. Pet litrov ali približno liter na dan na osebo, to se je zdelo tamkajšnjim domačinom že kar varna zaloga za preživetje. In je v resnici tudi bila.

V tistih časih voda še ni bila potrošna dobrina. Čeprav je imela in ima v Sahari vedno posebno ceno, ti je – večinoma – niso prodali, ampak pogosto kar dali in nihče te ni poskušal prepričati, tako kot to počnejo današnji apologeti zdravega življenja, da potrebuješ za preživetje najmanj dva litra tekočine na dan, in to poleg vode, ki si jo zaužil s hrano. Voda je, tudi zaradi takšnih prepričanj, danes v celoti postala potrošna dobrina, ki jo prodajajo na vsakem koraku.

Pred dnevi me je na prireditvi v Cankarjevem domu presenetila stojnica tik pred dvorano, na kateri so se lahko dame in gospodje oskrbeli s stekleničkami vode. Ni jih bilo malo, ki so jo hvaležno sprejeli, kot da bi bilo brez te univerzalne tekočine, ki je je v vodovodnih ceveh v izobilju, v naslednjih dveh urah ogroženo njihovo dobro počutje. In medtem ko so ploskali duhovitim dovtipom nastopajočih o paradoksih našega časa, ni nihče pomislil, koliko vode se porabi v procesu proizvodnje in transporta stekleničke vode, ki so jo pestovali v naročju. Za pridelavo vsakega litra bencina za avto potrebujemo namreč od dva do šest litrov vode; v rafinerijah porabijo kar od 240 do 340 litrov vode za sod surove nafte, je pred časom v naši prilogi zapisala Lučka Kajfež Bogataj.

Čeprav v okoljih, kot je naše, kjer nam ne manjka pitne vode v vodovodih, takšno ravnanje nikakor ni več logično, in ga kot takšno tudi vsi zaznavamo, se je kljub temu bliskovito razširilo. Ker nad vso logiko ekonomije očitno vlada neka druga zapoved. Danes ni namreč dovolj le ustvariti potrošno dobrino, treba je, kot je ugotovil Galimberti, ustvarjati potrošnika. Pravica do potrošnje je osnovna dimenzija današnjega človeka, hkrati pa tudi njegova dolžnost.

Principi potrošništva veljajo tudi za današnji humanizem. Humanistične vede nas že s svojo zgodovino opozarjajo, da Zahod nikoli ni bil pripravljen videti človeka druge civilizacije kot enakovrednega. Antropološke študije so se delale zaradi boljšega izkoriščanja tujih ljudstev. Na temeljih takšnega humanizma je zrasla tudi filantropija kot sistem donatorstev, dobrodelništva in prostovoljstva. Kako se izraža v gospodarstvu, umetnosti in športu, na kratko popisujemo v Poletu – in se pri tem poskušamo vzdržati sodb, koliko in komu so takšne institucije v resnici koristne. Nedvomno je njihova navzočnost v revnih državah tako imenovanega tretjega sveta blagodejna, čeprav omogoča tudi zaslužek pogosto istim nevladnim organizacijam in čeprav imajo določene koristi od nje tudi donatorji. Filantropija je institucionalizirana kot legitimen način za zmanjševanje davka, ki hkrati v širšem pomenu pomaga ohranjati podobo o gospostvu Zahoda nad revnimi.

Voda in filantropija imata torej nekaj skupnega. Čeprav bi moralo biti v naši kulturi obeh na pretek, sta na tihem postali potrošno blago, s katerim upravljajo gospodarji trgov. Obe sta biznis, ki ima svoje zakonitosti – in potrošnike.
 

Prispevki avtorja

';