Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Veterani v vodi

Minule tedne avgusta in septembra smo bili v mojem malem in čudovitem rodnem mestu Kranj priča in gostitelji evropskemu veteranskemu prvenstvu v plavanju, vaterpolu in drugih vodnih športih. Moje mesto in tudi velika ljubezen Kranj ima zares eno najstarejših plavalskih tradicij v Sloveniji, saj je že leta 1947 skupina navdušencev ustanovila plavalni klub Udarnik, ki se je kasneje preimenoval v plavalni klub Triglav. To tradicijo sta v letih zgodovine močno podkrepila legendarna brata Petrič, ki sta nanizala številne uspehe in medalje. Vendar so tudi že prej in veliko kasneje kranjski plavalci priplavali zavidljive rezultate in kolajne. Tako je naše malo mesto dandanes obogateno z dvema olimpijskima bazenoma  in je verjetno deloma tudi po tej zaslugi lahko gostilo plavalce in druge vodne športnike veterane.

Sama sem letošnje poletje preživljala večinoma v bazenu in sem imela lepo priložnost iz strani spremljati  in opazovati priprave naših športnikov na ta veličasten dogodek.
Moj plavalni termin se je običajno pokrival s treningi vaterpolistov veteranov s katerimi smo si delili bazen. Nekateri še precej aktivni nekateri pa več let ne vaterpolisti so se zbrali ponovno v ekipo za nastop na prvenstvu. Zagnano so plavali in trenirali, njihova uigranost pa je bila videti iz dneva v dan večja, ekipni duh pa zavidljivo pozitiven. Nekateri še v zelo dobri kondiciji, drugi malo manj tudi z nekaj odvečnimi kilogrami. Vendar so celo malo večji trebuhi do prvenstva opazno skopneli. Pravo veselje za opazovat. In prav ti veterani so si s svojim borbenim duhom in pravo ekipno naravnanostjo, ki se bori za isti cilj priplavali bronasto kolajno. Vaterpolski šport sem si prvič v življenju ogledala malo pobližje in priznati moram, da sem bila očarana kar se le da. »Zreli gospodje«, ki sem jih poznala bolj kot zabavljače, podjetnike, družinske očete, … so se prelevili v torpede, podmornice, sprinterje in s svojo borbenostjo, taktiziranjem, skupinskim duhom, lahkotno uigranostjo priborili tretje mesto v svoji kategoriji. V mojih očeh je šport postal občudovanja vreden in eden težjih. Fantje-gospodje so si zares prislužili moje iskreno občudovanje in navdušenje.

Veteransko prvenstvo se je nadaljevalo s plavanjem. Plavalci iz vseh evropskih držav so okupirali naše mesto in zasedli vse možne turistične kapacitete. Ulica v kateri živim vodi naravnost do bazena in z velikim veseljem in zanimanjem sem srečevala in opazovala iskrive obraze vseh starosti športnikov, ki so prišli od vsepovsod.

V resnici je bilo to prvo večje  prvenstvo ( na njem je nastopilo okrog 4000 športnikov), ki sem ga lahko spremljala vsak dan in tako od blizu v živo seveda. Vzdušje in energija od otvoritve naprej je bila za moje pojme neverjetno pozitivna. Toliko ljudi na enem mestu zbranih, hrepenečih in upajočih za enim samim ciljem. Dati od sebe največ in najboljše kar lahko. Zase, za svojo potrditev, morda kot nagrado za preteklo delo, ki so ga vložili vase in zase. Poleg tega pa še veliko druženja, zabave, novih poznanstev…

Za samo plavanje veteranov pa mirno lahko rečem, da mi je jemalo dih. Zlasti starejših, tistih nad 60 let in še veliko več. Kako 80 letnik skoči na glavo iz štartnega kamna, ali 80 letna babica, ki prav tako skoči na glavo in mlati po vodi svoj »kravl« kot bi ji šlo za življenje. Plavanje samo in seveda tudi njihovi rezultati, ki so bili občudovanja vredni in  še kako zavidljivi. Veterani lahko rečem starostniki pa po veliki večini zelo dobro ohranjenih, čvrstih, mišičastih teles, napete kože, kleni, vedrega in pozitivnega duha, jasnih misli in odločnosti v očeh. Izjemno in navdušujoče. Nekateri v okretnosti na kopnem celo malo okorni in neokretni, v vodi pa pravi tjulnji. Voda jim očitno zelo dobro dene.

Vsak dan sem sedela na tribunah, jih opazovala in po tihem navijala za vsakega od njih. Moj pogled v njih je bil morda tudi dvomljiv in vprašljiv pogled v svojo lastno prihodnost, ki bi si jo po tihem priznam  vsekakor močno želela tudi zase in bi si jo želel verjetno skoraj vsakdo izmed nas.
Kaj človeku prinese trdna volja, samodisciplina, neomajnost, pogum in seveda na koncu koncev tudi jasen cilj. Zame skoraj katarzično in razsvetljujoče je bilo. Videti od blizu, kako lepa, kvalitetna in mogočna je lahko videti tudi visoka starost. Je naravnost navdušujoče pozitivno, optimistično in vliva upanja v lastno prihodnost. Pospešek, brca v zadnjico in seveda velika motivacija . Že iščem svojega trenerja za plavanje…

Pridno vlagati zase in vase, naložba neprecenljive vrednosti.

';