Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Rupert Gole, arhitekt in župan

Ujetniki v lastnih hišah

V zadnjem času sem se imel kar nekajkrat priložnost na različnih projektih srečati z izjemno aktivnimi osebami, starimi več kot 70 let. Te osebe naj bi sicer spadale v kategorijo starostnikov, za katere naj bi na neki način poskrbele mlajše generacije, vendar sem ugotovil, da tega ne potrebujejo, niti ne pričakujejo niti se tega ne želijo. Znajo in zmorejo poskrbeti zase in vse, kar si želijo, so priložnosti, da so še vedno aktivni in družbi potrebni. To so ljudje, ki skoraj ne obremenjujejo zdravstvene blagajne, s svojimi aktivnostmi pa pravzaprav ustvarjajo dodano vrednost v družbi. Če so te njihove aktivnosti ustrezno sprejete predvsem pri nas mlajših, so srečni, zdravi in nasmejani. Sam sem se od njih veliko naučil. Vendar večina tistih, ki sem jih imel čas spoznati, svoje delo opravlja prostovoljno in za svoje delo ne pričakujejo honorarja. Ozadje njihove želje po aktivnostih na različnih področjih torej ni finančno. Živijo pač od pokojnine, kar pa je v sedanjih gospodarsko-družbenih razmerah čedalje teže. Če so lastniki individualne stanovanjske hiše, ta lahko postane past, v katero so ujeti in se sami ne morejo rešiti. Tu pa potrebujejo nas, širšo družbo, posluh politike, finančnih institucij in gospodarstva. Tu se lahko »najdemo« vse generacije in skupaj sprejmemo izzive prihodnjih let.

V naši družbi je namreč čedalje bolj akuten sindrom ujetnikov lastnega, hiše. V šestdesetih, sedemdesetih in osem­de­se­tih letih smo v Sloveniji zgradili og­rom­no večnadstropnih stanovanjskih hiš, ki imajo neto tlorisno površino 300 kvadratnih metrov ali več. Zgraditi lastno hišo je bil namreč cilj večine mladih dru­žin, predvsem na podeželju in v predmestjih. Če je hišo zgradila mlada družina v sedemdesetih letih, potem takšna hiša praviloma sploh ni bila toplotno izolirana. Hiša je obvezno v celoti podkletena in ima visok kolenčni zid v mansardi, kjer naj bi si »tamladi« lahko uredili stanovanje. Veliko hiš ima tudi vhod v medetaži, kar pomeni vsaj eno ramo stopnic. Ko smo mladi, to ni težava, v starosti pa so lahko ravno te stopnice ovira, da ne moremo bivati doma.

Slika danes pa je približno taka, da so »tamladi« odšli po svoje in v hiši sta os­ta­la graditelja sama ali pa v najslabšem primeru en sam. Če sta bila v prejšnjem sistemu delavca in tudi drugače pridna, sta hišo zgradila razmeroma lahko. Tudi krediti niso bili nobena težava. Veliko se je naredilo s pomočjo sosedov in pri­ja­teljev. O strošku energije se ni nihče niti spraševal. Energetska učinkovitost pa je bila znanstvena fantastika. V osem­de­setih letih so se peči na premog ali drva množično predelovale v peči na plin ali kurilno olje. Cene so bile nizke v primerjavi s plačami in tako so bile to res odlične rešitve za tiste čase. V zadnjem desetletju pa se je cena kurilnega olja re­cimo samo od leta 2006 do leta 2012 podvojila. Plače in pokojnine pa seveda niti približno ne. Ker gre za objekte z ve­likimi neto tlorisnimi površinami, so na­čelno v GURSu visoko ocenjene in bo treba za takšno nepremičnino plačati visok davek. Še en udarec, torej. Da bi zmanj­šal stroške ogrevanja in elektrike, bi moral hišo popolnoma energetsko sani­rati, kar pa lahko stane tudi do 300 evrov nakvadratni meter tlorisne površine. Če lastnik nima prihrankov, bo poskušal do­biti na banki kredit, vendar bo kaj hitro ugotovil, da je pri 70 letih in z delavsko p­okojnino kreditno nesposoben. Sledi spo­znanje, da je postal ujetnik lastne hiše, ki jo je zgradil s svojimi žulji in bil na ta svoj dosežek tako zelo ponosen. Ker si takšna oseba ne more več zagotavljati normalnega življenja, prehranjevanja in družbenih stikov, se povečajo možnosti za razvoj različnih bolezni. Tako se bolj obremenijo zdravstvena blagajna in držav­ni proračun ter tudi gospodarstvo, ki mora ta državni proračun polniti. Tako se vrtimo v začaranem krogu, v katerem se zdi, da so zmagovalci le prodajalci zdra­vil in energentov.

Družbenopolitične in gospodarske razmere v državi so popolnoma drugačne, kot so bile v času gradnje omenjenih hiš, ki so postale nekakšen simbol uspeha tiste dobe, zdaj pa postajajo, kot že napisano, pasti, v katerih so ujeti lastniki.

Proces celovite prenove in adaptacije omenjene gradbene substance je lahko koristen za vse. Prinese lahko številna no­va delovna mesta, ohranja predvsem srednja in mala gradbena podjetja in ves spekter obrtniških storitev. Problematika je gotovo izziv za oblikovanje ustreznih celovitih rešitev oziroma celovitega mo­dela od politično-ekonomskega do ener­getsko-gradbenega, lastniškega in prostorskega.

Prizadevati si moramo za to, da ima­jo starejši možnost čim dlje ostati na svojem domu in da sami skrbijo zase. Starejši par ali posameznik za do­stoj­no življenje potrebuje največ 80 kvad­rat­nih metrov stanovanjske površine ni­zkoenergijske ali »ničenergijske« za­snove, brez višinskih ovir, ki so lahko velika težava v starosti. Novogradnje stanovanjskih enot bi morale biti or­ga­ni­zirane kot medgeneracijske soseske, v katerih se res razvijata sodelovanje in medsebojna pomoč med mlajšimi in starejšimi generacijami. Zdajšnje ve­like »socialistične« hiše bi bilo treba oblikovno, gradbeno in energetsko sa­nirati, jih razdeliti na dve ali tri sta­no­vanj­ske enote, in ugotovili bomo, da se nam skozi takšen poslovni model zadeve izidejo. Na ta način bomo lahko vse generacije skupaj prispevale k varni in dostojni prihodnosti vseh nas.

Prepričan sem, da bomo v prihodnjih desetih letih morali delati predvsem na takšnih in podobnih procesih. Prav je, da dobro premislimo, se dobro pripravimo in tako speljemo spremembe, ki bodo v zadovoljstvo vseh generacij, gospodarstva in države. V tej smeri nameravam v prihodnosti največ delovati tudi kot arhitekt. Verjamem, da je to prava pot.

';