Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Tudi kolo je lahko balon

Moje kolo ima omejen domet. Je zarjavelo, ležaji so polomljeni, zato vsakič, kadar pritisnem z desno nogo, zaškripa. Zadaj je otroški sedež, ki se kar naprej trese, sploh ker kar naprej vozim čez robnike. Moje kolo je mestno kolo. Je najbolj navadni, umazani, zanemarjeni delovni konj. Konj brez pravic. Konj, ki ga imam najraje na svetu, pa ne ker bi bil edini, kar tudi je, pač pa zato, ker je to konj, ki me vedno pripelje tja, kamor jaz hočem. Nekajkrat se je že zgodilo, da me je pripeljal tja, kamor jaz hočem, tudi takrat, ko nisem vedel, kam točno hočem (vemo, o čem govorimo). Jaz imam svojega konja, čeprav je ves bolehen in betežen, zelo rad. Holandske pasme je, tale moj konj. Beli holandski konj. Živim v mestu, delam v mestu, zabavam se v mestu, uživam v mestu, kratkočasim se v mestu. Vse pri roki. To pa, zavestna odločitev pred dobrimi tremi desetletji, ker imam noge. Noge, zaradi katerih, kadar te poganjajo pedala, do vsake želene točke, pridem v petih minutah. Največ. Kakšen privilegij!

Res je, privilegij, a tudi nekaj, kar je pravzaprav samoumevno. Čeprav vedno ni bilo tako. Vsaj večini tistih, ki se tudi danes že vozijo, ni bilo. Pred tremi desetletji je bilo mestno kolesarjenje eksotično. Bilo je sezonsko početje, tam nekje od začetka junija do začetka septembra. Od prvega pravega sonca do prve prave nevihte torej. Zdaj je bistveno drugače.

Logika kolesa, ki je v urbanih sredinah najhitrejše orodje, je v polnem zamahu. Prihaja na mesto, ki si ga zasluži, ki ga je že imela, pa jo je logika nenehnega tehnološkega napredka (beri: želje po motoriziranosti) za nekaj desetletij marginalizirala. Spravila na točko občasnosti. Danes se vrača.

Vrača se iz več razlogov: prvi je, kar priznajte, kar se mestnega kolesarjenja tiče, dejstvo, da je kolo najcenejši prevoz. Drugi, da postaja vedno hitrejši, pa da pozitivno deluje na organizem, da sodi v koncept zdravega življenjskega sloga, da je ekološko ... Uf, kolo je končno spet »in«.
To vem tudi iz povsem konkretnih primerov. Že zdaj, ko se je pomlad komaj dobro začela, so kolesarske steze bistveno bolj polne, kot so bile še pred nekaj leti. Prav tako se členijo mestni kolesarji glede na to, kaj vozijo, kako vozijo, za koliko vozijo, kako so videti, ... in ko kolesarjenje postane trend, ko se zanj začne zanimati modna industrija, potem je jasno, da gre za veliko več kot zgolj obstransko početje.

S kolesom se vozim vsak dan. Mislim, vsak dan, ne glede na to, ali je žled, sneg, dan, noč ... In tudi zato mi je še bolj kot preostalim jasno, da med popularnostjo mestnega kolesarjenja in infrastrukturo, ki ga omogoča, zeva velikanska luknja. Zaradi vedno večje frekventnosti je vedno večja.
Mestna središča, kjer je promet največji, le stežka sledijo rekam kolesarjem. Slabe vstopne poti v mesto, pomanjkljive talne oznake, slaba signalizacija, katastrofalna kultura avtomobilskih voznikov (tudi samih kolesarjev, da ne bo pomote), vse to zaostaja za popularnostjo urbanega kolesarjenja. In udeležence v prometu postavlja v manj varen položaj, kot se to zdi, ko se drvi s kolesom po cesti.

Se premika, seveda se, a žal prepočasi. Mestna jedra se zapirajo, a na način, ki stigmatizira kolesarje, namesto da bi jih vključevalo, brezplačna izposoja koles je, a ne na vseh ključnih vpadnicah, motorni promet je zmanjšan, a za kolesarje bistvene spremembe za zdaj še ni ... Podrejenost kolesarjev v razmerju do motoriziranega prometa je še vedno izrazita.

Verjetno je razlog sprememb, ki nastajajo tako rekoč po inerciji, ta, da je kolesarjenje pač odraz določenega življenjskega sloga. Izraz razumevanja sveta in odnosa do njega. Sveta kot nekaj, kar si je treba pokoriti, to pa z minimalno količino lastne vložene energije. Ne pa sveta, ki ga je treba razumeta kot del nas samih. Kot del, za katerega je treba skrbeti in tako skrbeti tudi zase. Svet, po katerem se vozimo, je namreč samo eden in še naš. Ta svet, to smo mi.

In ta svet si je najlepše ogledovati, ga razumevati, ga čutiti in ga uživati s kolesa, to je gotovo. Od zgoraj navzdol, s skoraj ptičje perspektive. Z distance pa vendarle kot del opazujočega sveta. Z večjo hitrostjo od tiste, ki jo imajo hodci, pa kljub vsemu s takšno, ki omogoča vsem čutilom popolno zaznavo. S kolesa se enostavno več vidi.

Torej, ja, tudi moje kolo je lahko balon. Pa vaš?

';