Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Triglav in Planica

O Planici je bilo v preteklih dneh povedanega in napisanega toliko, da skoraj ni več kaj dodati. Razen tega, da je Planica v nekem mitskem pomenu postala enako velika kot Triglav. Sveta gora Slovencev in sveta dolina Slovencev, Triglav in Planica sta postala mitični par, ki določa Slovence kot popolnoma suveren narod. Zato ker smo naravni in poganski dediščini v Kozorogovem kraljestvu dodali sodobno svetišče narodove identitete pod njim, zgrajeno z lastnim znanjem.

Občutenje nacionalnosti je nekaj, kar vsakega od nas povezuje prek neke predstave v skupnost. Čeprav smo naučeni, da se identiteta naroda napaja v jeziku, je resnica tudi to, da predstava o povezanosti v skupnost nima lastnosti jezika, ampak jo nekako čutimo s telesom, s katerim smo dobesedno rojeni v narod. Zato so telesne tehnike, ki oblikujejo, spreminjajo in trenirajo telo, vedno zelo primerne za ustvarjanje narodovega bistva. Ker, kot rečeno, naroda ne sestavlja le beseda, ampak tudi nekaj veliko bolj konkretnega, to sta čutenje in čustvo.

Nemci so svojo nacionalnost nekoč krepili s turnerskim gibanjem, Slovenci in Čehi s sokolstvom, Japonci so se po drugi svetovnih vojni oklenili juda, karateja in aikida, Korejci taekwondoja, Kitajci pa prodirajo v svet s kung fujem in taijiquanom. Slovenci danes s sokolstvom nimamo več kaj početi, vendar pa občutenje nacije danes še bolj kakor pred sto leti temelji na telesno-gibalnih uspehih našega mladega rodu. Tina Maze je v letošnji smučarski sezoni nedvomno naredila za občutenje nacionalne povezanosti prebivalcev te države neprimerno več kakor vsi dosedanji ministri za kulturo doslej, ki naj bi, glede na neke predstave o funkciji kulture v družbi, bedeli nad kulturniškim izražanjem nacionalnega bistva. Prav zaradi predstave, da je kultura neko avantgardno nastavljanje zrcala družbi, tako nekako jo dojema tudi novi minister Uroš Grilc, se vse, kar je v konfliktu z družbo, vrednoti kot nekaj izjemnega za narodov blagor. Obratno pa se vse, kar je z duhom časa v sozvočju, pomede pod preprogo popkulture. Seveda drži, da kultura družbi nastavlja tudi zrcalo in je njena slaba vest, a to še zdaleč ni njena osnovna funkcija. Kultura je družbena naprava, ki pomaga družbi tudi razumeti samo sebe, in to ne le v nasprotjih, ampak tudi v povezovanju njenih članov. Kultura v bistvu prevaja nezavedno narodovo bit do zavedanja, tako da se narod lahko zavestno prepozna v nekih stičnih točkah.

V tem smislu so uspehi slovenskega športa še kako kulturni pojav, kljub temu pa denimo za smučanje še ne moremo reči, da je najbolj temeljna srčika slovenstva, saj je vrsta bolj smučarskih narodov s smučišči, kot sta Kitzbühel in Wengen, ki imajo v njihovih predstavah o nacionalnem tako rekoč mitske razsežnosti. Prav takšne ali celo še večje razsežnosti zavzema v naših predstavah Planica, ki ni le bukolična alpska dolinica pod Poncami, ampak je kraj, kjer sta naše znanje in spretnost postavila vrsto skakalnic, na katerih so padali svetovni rekordi.

Če imajo denimo Američani svoj Manhattan z nebotičniki, ki prebadajo nebo, in če imajo Kitajci svoj zid, ki ga je mogoče videti z Lune, imamo Slovenci planiške skakalnice in letalnice. Imamo posvečen kraj, na katerem se najbolj celostno izrazi slovenski nacionalni značaj: smo tehnično spretni, sposobni razumeti zakonitosti fizike in marljivi, da zgradimo objekte, na katerih skakalcem dobesedno zrastejo krila; smo individualisti, posebneži in ekstremisti, da lahko v zavetju gora vzgojimo rod športnikov, ki si upa vzleteti in leteti. In imamo na tisoče navijačev, ki vse to nezavedno čutijo in zato dojemajo planiške skoke kot nacionalni praznik. Na katerem ne manjka harmonik in maliganov. Ti pač sodijo, če hočemo ali ne, k naši tako imenovani mokri kulturi in vse to se izrazi na skakalnicah in pod njimi. Zato se je narod v tem dogodku prepoznal. Vsaka takšna prepoznava pa mu hkrati pomaga, da postane zavestnejši in tako tudi učinkovitejši.

Planica je postala nekakšna sodobna mitološka os, okrog katere se nabira nacionalna gmota čustev in občutkov, drugačnih, a vendar primerljivih z občutenjem gorskega soseda, ki nepremično štrli iz svoje mitološke preteklosti.

Prispevki avtorja

';