Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Trezen čez življenje

Moj dobri stari in modri prijatelj mi je nekega oblačnega dne dejal : »Da prideš čez življenje trezen, moraš imeti jajca«. Izjava modra in globoka kot je le morje Adrijansko. In bolj prav res ne bi mogel imeti.V ta svet nas izvrže kot nepopisan snežno bel list. Čisto prva naša skrb je le skrb in borba za hrano. Druga pa topel, mehak in varen objem. Če imamo vse to, smo že kar na »konju«. Od tod naprej pa tobogan življenja samo neustavljivo drvi naprej. Če se le kaj ne zalomi. Od  čisto prvih korakov poslušamo: »pazi to, pazi ono, pazi tretje«…. Nešteto predvidevanj, opozoril, groženj, bojazni kako in kaj se bo in ne bo zgodilo, če ne bomo to in ono. Kot spužve srkamo in vpijamo razna navodila, opozorila, napotke, grožnje, vse kot koristna dobronamerna šola za življenje. Nezavedno že malih nog izoblikujemo svoj značaj, ki ga sooblikujejo tudi vsa ta drobna navodila in priporočila za bivanje na tem planetu. Sprva običajno od staršev in bližnje okolice, nato pa šole, službe… Nato pa nas za povrhu vrže v kolesje »biti srečen, ujeti svojo srečo, sanje..«. Stalno in od vsepovsod  poslušamo, kako moramo skrbeti, da najdemo svojo srečo, biti srečni vsak in sleherni trenutek in uživati življenje. Prične se torej lov za srečo. Kako zlorabljena pojma  sta besedi sreča in užitek, kajti življenje običajno res ni samo potica, nekdo od zunaj pa pravi, da je in mora biti. Krasen razlog za nov notranji konflikt s seboj.  

Z lepo popotnico se pravi malho obteženo z vsemi utežmi, ki so predvsem strahovi in dvomi se torej porivamo po toboganu čez življenje. Strahovi mali in strahovi veliki, pridružijo pa se še skrbi, majhne in velike. Strah pred hudo avtoritativnimi starši, strah pred materialnim pomanjkanjem, strah pred izgubo službe, strah in skrb za zdravje, strah in skrb za zdravje naše družine, strah pred izgubo partnerja, še in še strahov …in na koncu največji strah pred izgubo življenja. Lastnega ali naših bližnjih. Vsi ti strahovi se polagoma nalagajo in vsedajo nekam znotraj nas. Počasi se vgradijo in nas prepredejo, da še vemo ne kako, nas kljuvajo in načenjajo. Le nekaj nam trka, žuli in prigovarja pa ne vemo kaj in zakaj. Teža malhe postaja vse večja in težja, naposled se zlomimo, spotaknemo, včasih tudi pademo. Večina že zelo kmalu  poišče svoje obvode, transformatorje in amortizerje za blaženje svojih strahov, skrbi, uteži in bremen.

Poti za pobeg je neskončno mnogo, razni hobiji, konjički, umetnost, glasba… Šport pa je med večjimi blažilci teh bremen. Ogromno jih je, ki prevelike pritiske, obremenitve in stres blažijo in razbijajo tudi s pomočjo športa, telesne aktivnosti in hormonov sreče, ki nastajajo pod  telesnimi obremenitvami.

Žal pa prenekateri poiščejo uteho v različnih substancah kot so droge in alkohol, ki začasno otopi vse kar slabega in hudega občutimo. Kot je dejal že naš najbolj slavni pesnik: «…ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi«. Na žalost pa ima ta up zelo kratek rok trajnosti. Največ toliko, kolikor traja naša opitost, kakršne koli narave že je. Vsakič pa streznitev pahne še globje in še nižje. Že tako ozki jašek svetlobe pa se vedno bolj oža.
Tudi pred mojimi očmi se je žal dogajalo kar nekaj takšnih zgodb, kjer je na srečo svetloba premagala temo, očitno pa so bila tudi »jajca« akterjev zelo velika, da so se odločili ostati trezni in takšni tudi plezati  in voziti slalom na toboganu življenja.

Poznam tudi kar nekaj adrenalinskih odvisnikov in športnih fanatikov, ki svoja bremena in uteži stresajo po cestah s cestnimi kolesi, s tekom ali še s kakšnim drugim ekstremnim športom. Morda beg pred kruto resničnostjo vsakdanjika. Poplava hormonov sreče ob pretiranem mučenju svojega telesa in vse tegobe popustijo, morda zapleše celo kak metuljček v glavi. Veliko veliko bolje kot alkohol.
Za moje pojme pa najlepše takrat, ko se peš z vrečko svojih skrbi odpravim v naravo na dolgo pot in po kar nekaj prehojenih kilometrih čisto trezno ugotovim, da sem vrečko izgubila in skorajda pozabila, kaj je bilo v njej. 

';