Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Trdo delo

Fred Perry je bil v tridesetih letih dvajsetega stoletja vse, česar si vladarji All England Cluba na jugozahodu Londona niso želeli. Veljal je za pritepenca iz drugega športa, kajti pred teniškim je vihtel lopar za namizni tenis, in koga je sploh zanimal namizni tenis v Veliki Britaniji? Z namiznim tenisom ni bilo mogoče dokazovati mogočnosti in prefinjenosti naroda. Kaj je imel namizni tenis skupnega z ragbijem, kriketom in tenisom?

Perry je bil tudi sin laburističnega poslanca in bivšega sindikalista, kaj naj bi torej vedel o vzvišenih idealih Wimbledona, kaj je sploh iskal med aristokrati, zakaj ni raje sledil očetu in zapacanih čevljev tulil na štrajkih? A Perry se je požvižgal na mnenje in želje teniških uradnikov. Grajen je bil po idealih grških homoerotičnih bogov. Bil je visoke rasti, dolgih in mišičastih nog, ozkega pasu in širokih ramen. Vsakič je pazil, da je imel lase skrbno počesane, že z videzom je dajal nasprotnikom vedeti, da je pripravljen in naj stane, kar hoče in kolikor časa hoče, in vedno je bilo tako. Ko je imel po treh zaporednih zmagah v letih 1934, 1935 in 1936 dovolj britanskih idej o idealnem teniškem prvaku, saj to zanje očitno ni bil on, se je preselil v New York in pozneje v Los Angeles ter v posmeh vsem, ki so mu hoteli slabo in v resnici hoteli biti v njegovi vlogi, osvajal hollywoodske lepotice. Drugo za drugo, Fred Perry je bil pravi teniški Gatsby.

Ko bi vsaj Pete Sampras bil Anglež, so si v devetdesetih letih dvajsetega stoletja želeli v All England Clubu. In ni bil. Anglež je bil Tim Henman in mladenič iz Oxforda je bil po volji wimbledonskim oblastnikom. Bil je iz visokega srednjega razreda britanske družbe, dovolj visoko, torej, da je bil sprejemljiv. Tudi njegovo vedenje je kazalo na dober rodovnik družine Henman in tudi dovolj nizko, da se je lahko predal vrhunskemu športu, da mu torej ni bilo vsiljeno vodenje kakšnega nekaj stoletij starega družinskega imperija. Henman je v Wimbledonu štirikrat nastopil v polfinalu in presegel samega sebe. In ni bilo dovolj. Niti enkrat.

Potem se je na prelomu drugega v tretje tisočletje v All England Clubu pojavil Roger Federer. Federer je bil Wimbledon, tako nemogoče nadarjen, da je pogosto presenečal samega sebe, dobre vzgoje, nikoli radikalnih ali iracionalnih misli in zamisli. Federer je bil teniški ustvarjalec, in ko je v zanj posebej ukrojenih suknjičih prihajal na Centre Court, so bile skoraj uresničene najbolj drzne sanje ustvarjalcev wimbledonske realnosti. Čas se je ustavil, ni šel ne naprej ne nazaj, bila je brezčasnost. Skoraj zato, ker je bil Federer seveda Švicar.

Potem se je v Wimbledonu vendarle pojavil domači izzivalec z manjšo napako. Škot Andy Murray. Nič na Murrayju ni aristokratskega, ne njegova pojava ne vedenje, še manj način, kako igra tenis. Murray je namreč teniški delavec, zelo nadarjen sicer, a delavec, v njegovi igri ni izbruhov genialnosti, kot so bili pri Federerju, tudi pri Henmanu. Toda Angleži in Britanci so Murrayja sprejeli z vsemi kozmetičnimi napakami. Jasno jim je namreč postalo, da je najboljše, kar ima narod, in da je to najboljše tudi zares odlično.

Ko je torej neki pogosto vase zaverovani narod Murrayja sprejel za svojega in pri tem odkril, da je v resnici izjemen mladenič, eden izmed njih in vendarle poseben, saj je človek zmagovalec na turnirjih za grand slam, je Murray Veliki Britaniji vrnil z zmago, prvo po sedeminsedemdesetih letih v All England Clubu. Prvi po Perryju. Trdo delo je spet moderno. Trdo delo brez bližnjic pelje do uspeha, vemo vsi.

Smo to spoznanje pripravljeni tudi živeti, zasebno in kot država, da se bomo lahko prenehali pogovarjati o krizi in začeli govoriti o neskončnih perspektivah, ki jih imamo, o tem naj ne bo nobenega dvoma?

';