Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

Tour po touru

Obljubim, da je to zadnja kolumna o Touru. Vsaj za letos. Kadi se za vsakim konjem, za mašinerijo, kot je Dirka po Franciji pa poleg tega še zelo dolgo in tako, da se prah usede na drevesne liste ob poti. In če sem naivno mislila, da je po tem čas za počitnice, počitek, ležanje na plaži sem se krepko uštela.Po treh tednih cefranja mojega osrednjega živčevja se krog sklene. Natančneje, sklene se osem krogov okoli Slavoloka zmage, Louvra, Concorda, preko ne vem katerega mostu s slavnim imenom tudi. Ko v mesto, v krog pridrvijo prvič, se stresejo vsa zgodovinska pročelja, ki nas obdajajo, stoletja se zamajejo, nizko in z groznim hrupom glave preletijo tri vojaška letala, vsako s svojo barvno sledjo, ki oblikujejo francosko zastavo. Oh Pariz! Efekt je čista elektrika. Na tribuni s plemiškim imenom Grand Palais, majčkeno pred ciljem stojimo večinoma spremljevalke kolesarjev, ki jim je uspelo priti do Pariza. Izbrani, da ostanejo. Tisti, ki jih ni vzela bolezen, padci, poškodbe, vrtoglave Alpe, zahrbtni Pireneji, um, kakršenkoli od tisočih ostalih razlogov.

Njihovi obrazi so drugačni od tistih, ki sem jih videla v Dusseldorfu. Vsak od tri tisoč petstotih kilometrov se je nekam zapisal, ljudje so isti, a lica udrta, zatekla, je to reakcija nemoči in bolečine?
A vsaj danes je drugače. V pelotonu nasmehi, kot vojaki po dolgi poti domov, vedoč, da je konec. Ko se obračam za letali, ki so nam razkuštrala frizure, sploh ne opazim kdo je vseskozi na čelu glavnine.
Ugotavljamo, če so še vsi naši, štejemo v vseh jezikih. Trenutki tesnobe ne potrebujejo prevoda. Hektika se začne, ko ugotovimo, da so zmagali. Divja nizozemščina drvi mimo mojih ušes, vmes že mislijo, da nismo, pa Francoz dve vrsti za nami reče, da je »nek rumen dvignil roke na črti«. Objemamo se, veselimo, objemamo se preko ograje Nemci, Holanderji in jaz, vsi za vedno zbrani v trenutek na Elizejskih poljanah. Zagledam Primoža, sam gre zgubljeno v nasprotno smer, vmes sta še dve ograji, pozdravlja, poslavlja se od gledalcev in množica mu vrača, hvaležno. Gledalci mu huligansko pomagajo čez ograje, najprej kolo, nato še njega.

Na veleposlaništvu kraljevine Nizozemske nam tisti večer priredijo zabavo, prečkamo most, ki ga varujejo zlati orli z razprtimi krili, blizu opere se dveri odpro, in pokaže se svet, drugačen v vzporedni dimenziji, nas časovni stroj vrže nazaj, vse smo princese, princev še ni. Stopnišče z rdečo preprogo, ki se vije v nebo, za trenutek pomislim na Titanik, »pa dobro ženska, kaj imaš s tem Titanikom«, visoka okna, zidovi polni knjig in kristalni lestenci, »ta stvar te ubije, če ti pade na glavo«, pomislim, slika kraljevega para na steni. In potem še za moment, kako za vraga si pristala tukaj, nimam pojma na kateri uglajeni način naj prestavljam noge, saj si se učila diplomacijo, morda lahko preverim če so pravilno postavili žlice in nože?
Po protokolu moramo zamenjati garderobo, za kar nam namenijo celotno nadstropje. Stopnice škripajo in smrdi po starinah.

Med razkošnimi zidovi dvorišča zakotne pariške ulice se odbijajo sirene zmagoslavja, ko pridejo. Prijazna energija žari od njih, iz okna prvega nadstropja vidim, da za šampione protokol ne velja. Kopica natakarjev z belimi rokavicami in pladnji s kozarci nemirnega šampanjca in elegantnimi mikroskopskimi prigrizki, šviga med nami, ogovarjajo me z madamme, elegantno jim polprikimavam, ter vljudno odgovarjam v francoščini, mon dieu, to je preveč zame, in za naju, me prešine, ko me Primož v kompresijskih nogavicah in z natikači zvleče v sosednjo sobo, da bi mi pokazal kamin. Kraljeve barve,  rdeča, zlata, obrobe, brokat, štukature, zadaj je grajski vrt, pod napuščem stoji veleposlanica, v svilnatem kostimu z ruskim ovratnikom mint barve, drža rok izdaja diplomatsko vzgojo, uhani, ki jih nosi, so verjetno kraljevi dragulji. Večer prekine neusmiljen dež, ki zmoči vse, fante v trenerkah, gospo v dragocenem kostimu, in nas, ki smo nekaj vmes. Še slika za konec in je. Iz sobe se skorajda lahko dotaknem Eifflovega stolpa, ujamem ravno tistih pet minut v uri, ko divje utripa, kot bi bil zavit v tisoče kilometrov novoletnih lučk.
Naslednji dan bi morala v San Sebastian, na sever Španije, tri dni premora, dokler se v soboto ne začne vse skupaj spet na novo. Zjutraj je Pariz deževen in hladen, še včeraj tekmeci na cesti, se danes poslavljajo kot prijatelji, ki odhajajo s piknika.
Do postaje podzemne železnice sem premočena, s kufrom vred, kjer imam itak samo stvari za na plažo, in popravek -  ne greva v Španijo, v Amsterdam greva, jaz ki sem pač tam, grem zraven, Primož gre na kriterije. To se ti, na srečo, zgodi, če si dober na Touru, in ker z normalnim človekom ne moreš delat epskega sranja, sem jaz očitno tam, da privolim v vsako bedarijo, itak- greva!!

Na letališču naju čakajo, peljemo se kakšne tri ure na vrh, na čisti vrh Nizozemske, prispemo v vasico, v kulturnem domu je štab, zajemalka je v kotlu, enolončnica, sok in plastični krožniki, »pojejta nekaj«, do starta je še cela večnost. Primož oblečen za dirko, zaspi na tleh pod mizo v sejni sobi, človek se mi smili. Težko verjamem, da bo v vasico, ki je ne znam izgovoriti prišlo dvajset tisoč ljudi, kot je napovedala gospa s kartico organizatorja. Ko se začne, sem tista, ki se čudi jaz, nepregledna množica ljudi ob dva kilometrskem krogu, kolesarje pred začetkom peljejo častni krog s kabrioleti, da kot papeži mahajo občinstvu. Množica se zabava, medtem je mene malce strah, sploh ker je spomin na zadnji kriterij tak, da se mi je zdelo da sem ga nekje videla, a se je tip že odpeljal z rešilcem. Na koncu dobim rože, ali sem že omenila da je mrzlo za znoret?
Ponoči morava z avtom do Eindhovna, kar je na spodnjem koncu države, štiri ure nam ne ginejo, sredi noči prispemo, pelje naju nek DJ, Martijn mu je ime, ko kolesar že četrtič vpraša za bencinsko, ugotovim da je lačen.
Naslednje jutro, naslednji avto, v Belgijo gremo. Zaradi naglice čutim rahlo gubo sredi čela. Kolesarstvo je bolj belgijsko kot pomfri, in kriteriji so tu doma, pravi starejši gospod za volanom, da je večkrat vozil Ivana Bassa in tudi Lance, da je enkrat prišel, ampak Froome, da pa je v redu fant.
Pred startom je še kronometer, hodim nekje kjer ne bi smela, ampak potem spoznam župana mesta kjer smo, malce zna slovensko, ko gledam zlovešče tlakovce v ovinkih, upam da ne bo deževalo. Šestdeset krogov ni malo, in čakam. Vonj starega olja me spomni na slovenska smučišča, ko je bilo smučanje še nacionalni šport. Rož ne dobim, samo prerivam se med Belgijci, polivajo pivo po tleh in razmetavajo krompirčke, danes je po dirki do naslednjega starta baje samo urca vožnje, juhej.  Zvečer vidim gromozanski oder, in šotori so postavljeni že dan prej, Herentals, stvar izgleda velika.
Cel dan se prestavljava po mestu, ki je že skoraj popolnoma zaprto z ograjami, opečnata cerkev, park, stojnice s pivom, nevarno! Pred odrom, kjer bo predstavitev tekmovalcev se nabere množica brez konca, vmes je koridor po katerem se frajerji pripeljejo, zlati domačin Greg Van Avermaet seveda na koncu.
Vafljev zmanjka že pred koncem in Primož je četrti, transfer nama je prihranjen, tako kot tudi spanec, vsaj meni, rdečkasto belgijsko noč mi kvari misel, da bomo naslednji dan iz Antwerpna do San Sebastiana poleteli z letalom za šest oseb.
Madre mia, na letališče prispemo na zadnji vhod, tam sta dva tipa, za katera se izkaže, da sta pilota, prikimata, rokujemo se, švic mi od strahu teče po hrbtu, varnostnega pregleda ni,  stranišče pa za zdaj še.
Čeprav sem že skoraj malo manj posrana, ko vidim, da stvar s katero bomo leteli izgleda kar čvrsta, se za tem letalcem pokaže letalčece, oziroma škatlica za šibice s katero bomo dejansko leteli. Ali bomo res?
V trenutkih stiske se človek vrne k prvinskosti, kar pomeni da jaz razmišljam v jeziku – »kaj na toto šajtrgo bojo naložli nekaj najboljših svetovnih kolesarjem vključno z olimpijskim prvakom? In mano??«.
Torbe so v repu letala zavezane zgolj z vrvjo, nočem niti gledat.
Ljubi bog, luštni usnjeni stolčki krem barve so obrnjeni drug proti drugemu, in eden zadaj kamor grem jaz, da nihče ne vidi kakšne frise pokam, zraven je košara s sendviči in vrečka s keksi, vrček s kavo, nemški pilot mi razlaga kje so skodelice, kaj ti to resno, to premore predale? Prevzemam naloge stevardese, ne vem kam bi jo sicer dali, sedim na levi strani s hrbtom naprej in se z lahkoto dotaknem desne strani letala. Ko je zagnal propelerje, da bomo »kao« vzleteli, sem se že poslovila, ni pogoja, da ta stvar pride do Španije. Po zraku nas premetava kot gumenjaka na čezoceanskih valovih. Ko mi začne nekaj iz stropa kapljati na glavo, sem prepričana, da je konec. Zbudim Primoža, prozorna, niti obrne se ne, »Eh, to je zmeri buča«, mhm, veš da!
Dve uri in pol strmim skozi okno v smrtnem strahu in prosim da preživimo. Primož je lačen in Greg bi kavo.

Iz zraka je San Sebastian turkizno čudovit, bela peščena plaža obroblja mesto, drobni otočki razsuti ob vhodu v zaliv, zaznam tisoč odtenkov zelene, naravi ni odvzeta voda, to ni ožgana Španija, ki jo poznam, to je Baskija.
Ko zijam čez rame pilotov skozi kabino, vidim da sta tudi onadva navdušena, spet me prikuje na stol, ko vidim, da oba snemata pokrajino s telefoni, namesto da bi držala volan ali krmilo, ali kakorkoli se to reč spravi na zemljo.  Eh Lora, kak bo pa bo, nič ne moreš veš, jeba, ampak tako je, mogoče bi lahko splavala ven, pomislim ko poskušam pod nami uzreti morje. Pristanek je podobno poskočen kot vzlet, a vsaj na tleh smo. 
Naslednji dan je dirka. Zelo lepo je, a vroče, za ta del, pravijo. Mesto sama raziščem že prejšnji dan, kolesarji spijo daleč stran v hribih. V zaprti vožnji ga zagledam, verjetno izlušči moj glas, dvigne roko, a me ne najde. Naslednji dan je dan, ki ga čakam od konca junija. Mir, brez kolesa, da lahko vsaj za kratek moment izstopim, izstopiva iz ponorelega letala, iz karbonskega sedeža, mivka med prsti je zlata in dež je sveta voda, menjaš danes balanco za mojo roko?
Od naslednjega jutri naprej, je vozni red spet po starem, podivjan.  Morda pa je vendarle nekaj magičnega v tem, da tvegaš vse za sanje, ki jih nihče ne vidi razen tebe, pa mogoče včasih jaz…

';