Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Tenis je Freud

Če vprašate otroškega prijatelja Matevža, s katerim si še danes lahko cele stavke poveva v kraticah in s katerim sva odigrala tudi toliko dvobojev za trening, da bi jih na prste lahko preštela le stonoga, potem je moj zaščitni znak gotovo bila poza, v kateri sem se z dlanema držal za ritnici in kričal. Dlani na ritnicah zato, da sem se lahko bolje usločil, kajti le dobro usločen sem lahko kričal s polnimi pljuči, z jakostjo, ki je nemir vnašala tudi na mimoidoče na pločnikih Celovške, v bližini Hale Tivoli. Iz togote, iz osuplosti, da ne morem igrati, kar sem prej govoril, kar sem vedel in čutil, da bi lahko igral, a sta to vedenje in čutenje pogosto ostajali v krčih.

V roki, ki jo je večkrat vodil strah, tudi pred uspehom, in je zato pogosto delovala samo še prek nekaj prstov, ki so se še bili voljni kolikor toliko svobodno premikati. Psihološki krči so običajno kmalu postali telesni, višek pa na vsak način dosegli na obskurnem turnirju na Floridi, kjer sem pri sedemnajstih v drugem in tretjem nizu zapravil vodstvo s šest proti nič v podaljšani igri in v veliki frustraciji storil toliko verbalnih prekrškov, da so Skippa, ki me je na turnir pripeljal in pri katerem sem pozimi 1986 v kraju Clearwater pri Tampi tudi bival, niti ne več prijazno prosili, naj me nikoli več ne pripelje v klub. Še več, naj tudi sam nikoli več ne pride v klub. Če se danes z zdrave distance ozrem nazaj, potem me je tenis skoraj vsak dan pripeljal pred ogledalo, ki ga sicer ni nihče videl, a mi je bilo ves čas nastavljeno. Perfekcionizem je razpadel vsakih nekaj minut in potem tudi vsakih nekaj minut terjal, da ga sestavim nazaj. Brez težnje po perfekcionizmu je tenis nič, je igra, ki frustrira, vsaka žogica, ki iz loparja ne odide iz tako imenovane »sladke točke«, je izgubljena žogica, saj ne daje občutka popolne zlitosti s samim seboj, ki je lahko pri tenisu, kadar se pojavi, brezmejno lepa. A tako udarjene žogice na običajen dvoboj ponavadi niso v večini, ostali udarci so približki temu, so kot dnevi, ko človek že zjutraj ve, da se bo uspeh že privleči skozi. Tenis je igra največje elegance, ki od človeka zahteva več kot kateri koli drugi šport in je zato tudi nepričakovani način samopsihoanalize, ob kateri bi si celo Freud lahko delal zapiske.

Noben šport ni tako kompleksen kot tenis in noben šport ne sili tako intenzivno človeka v pogovore s samim seboj, v nenehno bitko uma s čustvi, v konzerviranje fine čustvene energije, ki naj izbruhne samo v najbolj pomembnih trenutkih, saj jo je skoraj nemogoče na isti stopnji intenzivnosti držati celoten, časovno nemogoče opredeljiv dvoboj. Tenis je igra zahtevne tehnike, nenehne menjave eksplozivnosti in umirjanja, velike vzdržljivosti in tudi moči in raztegljivosti ter gibljivosti telesa, a to ne pomeni veliko, če ne sodeluje um, ki mora utišati razburjeno podzavest, če naj na koncu vse skupaj izgleda dobro, tudi zmagovito. Tenis je igra arogantnih samotarjev, kajti težko je brez samozaljubljenosti vzdržati vse pritiske soočanja s samim seboj in pri profesionalni karieri tudi vzdržati potovanja in neskončno čakanje na začetek dvoboja, za katerega le prvi na programu za določen dan vedo, da se bo zares začel ob napovedani uri, in še vreme mora igrati zraven.

Tenis je tudi igra skromnih vitezov, kajti skoraj vsak teden se najde kdo, celo za Novaka Đokovića se bo kmalu, ki je bil v boljši dnevni formi, in ne, ni mu pomagal sodnik, saj so pravila jasna, ni osebnega kontakta in torej ni fizičnega oviranja, so zgolj črte in mreže, v okviru katerih je dovoljeno ustvarjati, in zato je tenis tudi v resnici najbolj podoben življenju, kot je. Med temi črtami in prek mreže lahko človek uspešno deluje samo, če je vrhunsko usposobljen in pomirjen sam s seboj.

V vseh pogledih zdrav človek torej.

';