Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Tekaški procesi

Čez poletje sem tekel razmeroma malo, vsaj kar zadeva kilometre, v povprečju štirikrat na teden, a nikoli več kot sedem kilometrov. Potem sem se nenadoma odločil in se prijavil na ljubljansko enaindvajsetko. Ko enkrat odtečeš veliki maraton, se pravi dvainštirideset kilometrov, polmaraton postane šala mala. Odtečeš ga tako rekoč za malico. Ampak vse se spremeni, če hočeš na enaindvajsetih kilometrih doseči dober izid. Sem pač tekmovalen tip, in ko grem na tekmo, tja ne grem uživat, ampak dirkat. Sicer ne z drugimi, ampak s sabo. Vedno namreč poskušam doseči vsaj osebni rekord ali se mu čim bolj približati. In če greš s takšnimi nastavitvami na start, tudi mali maraton še zdaleč ni hec. Če hočeš teči okoli ure in petindvajsetih minut, moraš vsak kilometer preteči v približno štirih minutah. To pa je za štiridesetletnike že kar spodobna hitrost.

In že zdaj vem, da me v prihodnjih tednih čakajo precej tečni intervali, naporni fartleki in duhamorne dolžine. Že zdaj mi je slabo, ko pomislim na tisti dvajsetkilometrski fartlek, ko tečeš minuto hitro, dve minuti in pol počasi, dve minuti hitro, dve minuti in pol počasi, tri minute hitro, dve minuti in pol počasi in tako vse do dvajsetega kilometra. Precejšen izziv je tudi trening, ko je treba najprej teči osemnajst kilometrov v tempu pet minut na kilometer, potem pa naslednjih deset pospešiti na štiri minute na kilometer. Že zdaj tudi vem, da bo ura, ki meri čas, hitrost, tempo in srčni utrip, moja redna spremljevalka, čeprav mi gre v svojem bistvu zelo na živce. Pravzaprav mi gredo na živce vsi ti rituali. A hkrati se zavedam, da drugače pač ne gre. Vse to teku namreč jemlje užitek, ki bi moral biti vedno njegova osnovna substanca. Trening je disciplina, sistematika, tudi trpljenje in neštete kaplje znoja. No, tudi užitka je kar nekaj, ampak v resnici gre za druge stvari. Povsem drugače je, če za svoj »gušt« tečeš po rašiških gozdnih stezicah, kot če si v glavo vtepeš, da boš v cilj malega maratona pritekel in bo ura kazala 1:25:00.

Potem sem začel. Najprej sem moral svoje noge spet navaditi na nekoliko večje razdalje. In vsakič znova je treba iti čez isti proces. Ko se prvič odpraviš na daljši tek, imaš občutek, da letiš. Evforija, adrenalin in psiha pač opravijo svoje. Streznitev čaka, ko se mišice ohladijo in jih zalije mlečna kislina. Takrat te vse boli. Počutiš se kot anatomski atlas, saj lahko lociraš vsako mišico in tetivo. Tudi spanec ni najbolj prijeten, saj namesto da bi spal, v postelji delaš nekakšen strečing, ampak kaj ko se ne moreš dobro stegniti. Poseben prizor so tudi prvi jutranji koraki, ob katerih si bolj kakor tekač maratonec videti kot starček, ki išče berglo. Potem se na naslednjem teku zdi, kot da tečeš z ročno zavoro. Noge so težke, glava jih priganja, a kar nočejo prestaviti v višjo prestavo. Nekaj tednov je res hudo. Noge bolijo tudi pri hoji. Stopnice so zanimiva zabava, navzdol pečejo stegna, navzgor meča. Pravzaprav le volja pomaga, da še naprej delaš kljukice na programu treninga. Prvi kilometer je vedno peklenski, ampak ko se segreješ, kar gre. Potem čakaš trenutek, ko se ti bo odprlo. Ta (skoraj) vedno pride. Ko se noge zavrtijo v pravem ritmu in hitrosti, se cilj zdi bliže.

Ko tek postane del tebe, ga vzameš za svojega v dobrem in slabem. Ker veš, da to ni samo premikanje nog, ampak da se tudi v glavi sprožijo številni blagodejni procesi. Včasih se ti tako zagabi, da si zvečer prepričan, da lep čas ne boš obul superg. Ampak zjutraj spet greš ...

';