Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dr. p. Robert Bahčič

Tek in njegove razsežnosti

Kako čudovito sem ustvarjen. S tem stavkom najlaže povzamem vse, kar mi pomeni tek. Naučil me je veliko in mi tudi veliko pomagal. Lahko bi rekel, da je v vseh teh letih tako ali drugače pustil kakšno sled na vseh področjih mojega življenja.

Najprej mi je pomagal, da sem se zavedel pomembnosti telesnega zdravja. In ravno med tekom, in to že v osnovni šoli, me je zdravje pu­stilo na cedilu. Zbodlo me je pri srcu in zače­le so se resne težave, ki so privedle do povi­šanega krvnega pritiska, do vrste pregledov, zdravljenj in polne pesti tablet. Rešitev sem našel v teku. Predlagal mi ga je sam zdravnik in mi dal stroga navodila za tek z merjenjem srčnega utripa, da bi si tako počasi okrepil srce. In je pomagalo. Tablete sem s trmasto vztrajnostjo zamenjal za tekaške copate, ki so še vedno prvo in edino zdravilo, po katerem redno posegam. Pomaga mi ceniti zdravje, do­bro telesno počutje in fizično vzdržljivost, hkrati tudi prepoznavati in spoštovati svoje omejitve.

Hkrati sem spoznaval, da mi tek ne pomaga le ohranjati telesnega zdravja in čilosti, ampak tudi zelo učinkovito vpliva na moje splošno počutje. Če sem bil slabe volje, sem šel teč in razpoloženje se je zbistrilo. Če mi kaj ni šlo od rok, sem šel teč in se z novo ustvarjal­no­stjo lotil problema. Če se me je lotevala utru­jenost, sem šel teč in nekako se je povrnila lahkotnost, da sem nadaljeval obveznosti. Rešilna bilka zame je bil tek v obdobju, ko sem ob delu še študiral. Po neskončnih urah sedenja pred računalnikom in za knjigami so se mi med tekom tako telo kot misli sproti rehabilitirali. In ni šlo samo za to, da sem šel malo na zrak ali se nekoliko razgibat. Šel sem trenirat voljo in vztrajnost, ki nista ključnega pomena samo pri doseganju tekaških ciljev, ampak predvsem pri doseganju pomembnih življenjskih ciljev. S tekom mi je uspelo gojiti živo željo, da nekaj želim doseči, sprostila se je ustvarjalnost pri preseganju ovir na poti do cilja, krepili so se volja, potrpežljivost, zmožnost prepoznavanja napak in pogum za ponovni začetek. Ter seveda veseliti se lastnega uspeha. Način, kako sem se loteval vsakega maratona posebej, je postal podoben načinu, kako sem se loteval drugih stvari v življenju.

V teku sem pozneje odkril še marsikaj drugega. Na primer njegovo solidarnostno razsežnost. Ta mi je postala blizu predvsem med mojim večletnim bivanjem v Rimu. Včlanil sem se v enega od tamkajšnjih tekaških klubov, ki se je tudi imenoval Solidarnost ali Podistica Solidarietà. Velik del sredstev, ki ga je klub pridobil s članarinami in tekaškimi tekmami, je šel v konkretne projekte, s katerimi so podpirali na primer begunce, obubožano vas ali šolo v revni državi, žrtve naravnih nesreč po svetu ali pa sodelovali v domačih, lokalnih projektih za pomoč ljudem v stiski. Nekateri tekači so se kar sami podajali v oddaljene misijone ali obiskovali bolnike v bližnji bolnišnici. Klub je bil tudi stičišče različnih idej in konkretnih projektov, ki je člane povezoval med seboj in nas hkrati odpiral navzven, k drugim. Potem je tu bila še medtekaška solidarnost: na treningih, na nedeljskih 10-kilometrskih tekmah, na polmaratonih in maratonih. Vedno se je od nekod slišalo spodbudno vzklikanje »oranžnih«, kot smo se in so nas klicali zaradi oranžne barve tekaških majic. Ne vem, kje drugje kot pri športu je bolj ugoden teren za učenje medsebojnega podpiranja, spodbujanja, opogumljanja, zdrave tekmovalnosti in iskrenega čestitanja ne glede na doseženo mesto, tudi zmožnosti prositi za nasvet in nasvet dobronamerno dati – za vse to se mi zdi tek in šport nasploh zelo naravno področje, kjer je vzgoja za solidarnost skoraj spontana.

Tek mi pomeni še eno stvar: način molit­ve. Ko tečem, ne morem, da ne bi bil hvaležen za življenje. Človek je namreč čudovito ustvarjen! Dani so mu izredni telesni, duševni in duhovni potencial. Sposoben je neizmerne ustvarjalnosti: pri doseganju lepih in dobrih ciljev, pri oblikovanju lepega in dobrega sveta, pri zavzemanju za lepe in dobre medčloveške odnose. Ko je sv. Frančišek Asiški napisal Hval­nico stvarstvu, je bil skoraj popolnoma slep. Jaz pa vidim in lahko tečem po tem stvarstvu, ki je tako čudovito ustvarjeno. Še vedno lahko delam dobro: zase, za druge in za Boga.
 

Vsa mnenja avtorja

';