Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Svoboda gibanja

Morda bi moral naslednje vrstice napisati tam nekje okrog novega leta, ko so popularni obračuni z minulim obdobjem in ko načrtujemo na novo. Takrat bi namreč veljalo poudariti, da v letu 2012 nismo objavili niti enega pogovora s kakšnim aktualnim politikom, in vam zagotoviti, da se jim nameravamo izogibati tudi v letu 2013.

Nikakor ne bi radi, da takšna uredniška politika postane predmet lastne hvale, saj je v sedanjih razmerah takšna hvala lahko le cinizem brez primere. Politika je sicer vedno na slabem glasu, v naših trenutnih razmerah, ko se država zaradi njihovih razprtij seseda vase, pa je njen ugled tako rekoč na ničli. V resnici politikov v Poletu nismo pogrešali, čeprav so tudi med njimi takšni, ki se radi rekreirajo. A na področju športa, tudi rekreativnega, velja povsem drugačno pravilo kakor v politiki, in sicer: hic Rhodus, hic salta. Torej, ne obljubljaj, kaj vse boš naredil, ampak vstani in to naredi. In takšnih, ki kaj naredijo vsaj zase in svoje zdravje, hkrati pa s svojim zgledom tudi za druge, nam med gibalno aktivno populacijo nikoli ni manjkalo.

Da naj politikov ne bodo samo polna usta hvalisanja, da delajo za dobro ljudi, ampak da naj to tudi pokažejo in dokažejo, pravi tudi Mojca Senčar, s katero se pogovarjamo v tokratnem Poletu. Zdravnica, ki izrecno poudarja, da je apolitična, je v naši družbi poznana po svoji pomoči bolnikom. Hkrati je tudi, kot sama pravi, športna odvisnica, ki prav vsak dan začne najprej z odhodom v telovadnico. Nikakor zato, da bi napadala osebne rekorde, ampak zato ker je redna vadba telesa, poleg zdrave prehrane, daleč najboljša preventiva pred boleznijo. Ona ve, ker se je tudi sama znašla v kleščah neizprosne bolezni in je na lastni koži izkusila, kako pomembno je gojiti pozitivne vrednote in držati negativna čustva na vajetih. Pri tem ji je bila kot tudi vse številnejšim drugim bolnikom redna telesna aktivnost v neprecenljivo podporo.

Na pomen redne vadbe danes vse glasneje opozarjajo tudi drugi zdravniki. Pred kratkim smo v Poletu zapisali statistični podatek, da je umrljivost posameznikov, ki ne zanemarjajo redne telesne aktivnosti, kar za 20 do 40 odstotkov nižja kakor pri tistih, ki si ne vzamejo časa zanjo. Pozitivni učinki rednega gibanja se kažejo tudi pri boljšem obvladovanju kroničnih obolenj, raka dojk, raka debelega črevesja, obolenj srca in ožilja, sladkorne bolezni itd. Spoznanje o tem, da postaja telo z namenskim gibanjem modrejše in s tem tudi odpornejše, v resnici ni prav staro. Še pred kakšnimi 15 leti večina zdravnikov ni hotela niti slišati, da bi bolniku, poleg zdravil seveda, predpisali še kaj drugega kakor strogo ležanje.

Bolnik je namreč človek, ki ima seveda pravico prositi za pomoč in nego, a si mora to tudi zaslužiti tako, da v celoti »sprejme in odigra« svojo družbeno vlogo. Ta pa predpostavlja, da bo ležal v postelji, dovoljeval vsestranski nadzor »stroke« nad svojim telesom in njegovimi izločki ter brezpogojno in dobesedno tudi za ceno lastnega življenja sodeloval v zdravstvenem tretmaju. Ko postane človek bolnik, mora odložiti vse druge družbene vloge in tudi osebne svoboščine, njegovo telo pa postane last zdravstvene doktrine. Kdor teh pogojev ne more sprejeti, se mora odreči zdravstveni negi.

Prepoved gibanja je bila ena najbolj tipičnih zapovedi zdravstvenega režima, omejevanje gibanja pa je v resnici tudi najosnovnejši in na žalost tudi najpogostejši napad na človekovo svobodo. Tako zdravstveni kot politični režimi svoje prepovedi izvajajo seveda posredno, prek celega sistema birokratskih institucij, ki nadzirajo, do katere meje je gibanje človeku še dovoljeno. Samo pomislite, koliko zakonov in predpisov je treba upoštevati samo, če se želite premakniti nekaj metrov po ulici in navsezadnje tudi po brezpotjih. Roka zakona seže v vsako zakotje, in tudi najhitrejši ji ne uidejo več.

Svobode gibanja že dolgo ni več, so le še omejitve. Toda ali ni svoboda prav to, da lahko izbiramo? Da smemo znotraj zdravstvenega ali političnega režima izbirati med možnimi načini bivanja, da le ne ogrožamo drugih? Takšna možnost izbire je temelj demokracije. Zaverovanost režima, zdravstvenega ali političnega, v svojo lastno veličino je preživeto razmišljanje. Vsaj med temi platnicami.
 

Prispevki avtorja

';