Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Braco Cvjetičanin

Sto metrov, prosim!

Še bolje pa, da vas sploh ni v bližini! Avtomobilistov namreč. Če oni tako srčno želijo, da kolesarjev ne bi bilo na cestah, potem jim včasih lahko enako vrnemo.

Vendar kolesarji smo le boljši ljudje, kajne? Tako pravijo strokovne raziskave. Med drugim skrbimo tudi za čistost tega planeta, in ne samo za svojo kondicijo, in lažje ter cenejše in hitrejše transportiranje po mestu. Spet bom izpustil tegobe mestnih kolesarjev in nekaj besed dal rekreativnim, ki tako hudo motijo avtomobiliste na vseh možnih cestah. Roko na balanco, tudi mene motijo. Ne vem točno, ali zato, ker se mi zdi, da se jih moje in podobno pisanje drugih pisunov, ki jih ta problematika zanima, ne dotakne, ali zato, ker resnično motijo promet, ne da bi se tega sploh zavedali.

Jaz, v avtu

Pred kratkim sem po dolgem času spet videl veliko skupino kolesarjev, ki so se vozili drug ob drugem, v parih po dva z balanco ob balanci in brez spremstva avtomobila, ki bi imel rotacijsko lučko na strehi. Torej je šlo za rekreativce, ki so kolesarska druščina, mogoče manj resen klub, kajti če bi bili resni, tega ne bi počeli. Vem, tudi sam imam izkušnje z vožnjo v taki skupini. In to, kar zdaj pišem, je zelo pomembno in se je vredno zapomniti. Namreč, ko si del take skupine, si del skupine in adrenalin ti brizga skozi vse pore, sploh takrat, ko se zavedaš, da si z lahkoto del te skupine. Letite, pedala se obračajo z lahkoto, brez verige ste, kilometri kar šibajo čez števec na balanci. Imate se super! Če niste v formi, če z muko sledite paru ob balanci ali parčku pred sabo, vam srce razbija bojni tam-tam pod majico in oglušeli ste zaradi najvišjega utripa in komaj kaj vidite, ker vas slan znoj zaliva čez obrvi naravnost v oči. In tako ne en ne drugi ne razmišlja, kaj si o njem misli nekdo zadaj v avtu, ki se mu mudi v službo ali iz nje, nekdo, ki se trudi vse skupaj prehiteti, nekdo, ki ni vešč volana, ker je pač nespreten, nekdo, ki že tako ali drugače ne mara kolesarjev, nekdo, ki hoče mirno in živ priti nekam. Ko sem nazadnje opazoval tisto skupino, sem vozil za njimi. Nemogoče jih je bilo prehiteti, ampak to me še ni zjezilo, saj se velikokrat zgodi, da težko prehitim kak kombajn, traktor ali vlačilec na poti treninga. Ne, to me ni jezilo.

Mirno sem čakal pravi odsek ceste in bil pripravljen za prehitevanje. Nisem pozabil niti, da moram ob začetku prehitevanja prižgati levi smerni kazalec. Zmotilo me je obnašanje. Iz avta je bilo videti, da se ne zmenijo za preostali promet. Vozili so se dva po dva v sicer strnjeni dvokoloni, kar je kazalo na izkušene rekreativce. Vendar če si opazoval natančneje, si lahko hitro opazil, da se pravzaprav vozijo po celotnem desnem voznem pasu. Pogovarjali so se, smejali (česar jim ne zamerim), poganjali hitreje in potem še hitreje in potem naenkrat zelo počasi, ker je nekdo hotel nekaj povedati, pari so razpadali in se ponovno združevali in niti enkrat ni nihče pogledal nazaj, kaj se dogaja. Iz letala, kaj šele iz avta se je videlo, da se ti ljudje požvižgajo, kaj je še na cesti. In to je bilo nekaj najbolj nevarnega, kar sem videl zadnje čase. Ko opaziš, da se nekaj kolesarjev vmes bori za priključek, da je njihov srčni utrip zunaj vseh dimenzij, da nekontrolirano zavijajo, ko se izogibajo lukenj na cesti, ko lovijo priključek, potem je to res skrajno nevarno početje. Spet tisti boljši, ki skrbijo za tempo, mislijo, tako je videti, da imajo prednost pred vsem svetom. In potem pride semafor z rdečo lučjo, a ga enostavno ignorirajo, saj bodo previdni … Ne, še jih nisem prehitel, ker sem potreboval še materiala za jezo. Vendar za menoj vozeči niso bili enakega mnenja. Prehitevali so mene in potem še vse kolesarje, in to s tako hitrostjo, da gredo kocine pokonci. Seveda brez smernega kazalca in manj kot meter od balanc.

Meter in pol, prosim, vsaj …

Ta akcija se mi zdi še sploh posrečena. Meter in pol od kolesarja, ki naj bi se vozil meter od roba ceste, je prva pomoč. Kolesar naj bi se vozil meter od roba ceste zato, da bi imel v morebitnih neugodnih razmerah prostor za izognitev nesreči! Ta je za lase privlečena. Težko verjamem, da se boš v tistem metru izognil nesreči. Največ možnosti ima kak supervrhunski kolesar, ki je vešč kolesa, ne pa mi, običajno okorni rekreativci. Če se vozim meter od roba ceste, bom tako prisilil voznika, da se me izogne v večjem loku. Da, vendar potem razdalja meter in pol odpade, najbrž ker je že skoraj čez sredino ceste. Pa kaj če je, saj gre za osnovo prehitevanja, kajne? Da, vendar ne v slovenski vozni kulturi. Tu je tudi srž težave na slovenskih cestah in vzrok mojega kolesarskega cinizma v pravkar prebranem odstavku.

Rešitev je samo ena. In ta je zelo preprosta.

Če ste kolesar, kolesarite ob robu ceste. Ne na robu, ampak ob robu, kar ne pomeni meter proč. In boga molite, da vas kdo ne nabaše od zadaj. Če ste voznik avtomobila, pa vas prosim, da kolesarja pred sabo obravnavate, kot na primer obravnavate voznika traktorja, ki se vrača z njive. Zmanjšajte hitrost, poglejte čez kolesarja, ali je cesta prosta in ni nasproti vozečega avtomobila, potem poglejte v vzvratno ogledalo, ali kdo že ne prehiteva vas in kolesarja, potem vključite smerni kazalec in v največjem loku, kar cesta dopušča, prehitite kolesarja. Ne merite, ali je to meter ali meter in pol ali dva, čim dlje od njega. In če za ovinkom naletite na drugega kolesarja, ponovite vajo: pogled čez in naprej, pogled nazaj, smerni kazalec, velik lok in prehiti! Kako preprosto, kajne? Zakaj tega ne počnemo? Zato, ker smo neumni, ker smo pozabili osnove prehitevanja iz šole vožnje, ker smo res neumni, ker je kolesar nujno zlo, ki mora najhitreje biti za vami, ker vam gredo kolesarji tako jako na živce, da jih vidite kot keglje, in ne kot soudeležence v prometu. In kaj se zgodi, če storite to osnovno zadevo? Medtem ko gledate naprej, ali je cesta prosta, ko gledate nazaj, ali ni koga za vami, ki bi ga motili, ko vključite smernik, ko se ga izogibate v velikem loku, zavestno prehitevate. Varno in zavestno. To je tako, kot bi se ustavili pred rdečim semaforjem. To enostavno morate storiti in že pripomorete k osnovni varnosti. Ni težko, kajne?

Preizkus na cesti

Odločil sem se za stokilometrsko kolesarsko turo po cesti, ki ima kar dva prometna znaka, na katerih piše: Pazi, kolesarji! Torej sem kolesaril po zelo kolesarski cesti. In zelo prometni cesti, saj je vodila do turističnega mesta. Prazniki so bili. Pločevine je bilo kot v Unionovem skladišču. Koliko avtomobilov me bo prehitelo s prižganim smernikom? V sto kilometrih me je prehitelo 321 vozil, motoristov nisem štel. Niti eden me ni prehitel z vključenim smernim kazalcem. Niti eden! Naslednji dan sem šel spet na kolo in se je zgodil čudež. Tretje vozilo je imelo prižgan smernik … vendar je bila šola vožnje! Smeško! In potem me je prehitelo še 128 vozil in spet niti eden z žmigavcem! Vem, ne bom rešil prometne zagate s tem, da vas bom navadil prižigati smernike, vendar ste že kdaj pomislili, ali je varneje s prižganim ali neprižganim? Niste? Ste, samo takrat, ko ste delali izpit za avto, kajne?

Nasvet za življenje

Včasih je dobro delati kaj, kar so vas naučili v šoli. Enako je z vožnjo avtomobila in vožnjo kolesa. Vem, da ste izpit za kolo delali nekoč davno, ko ste bili v petem razredu osnovne šole. Lahko, da ste enako davno opravljali izpit za avto. In zato prav pride Polet na kisiku, kajne? Da vas vsaj malce opozori na nekaj, kar bi morali vedeti in upoštevati prav vsak dan. Ne, nisem na strani kolesarjev niti na strani voznikov, sem na strani Normalne Človeške Pameti in tako rad se pošalim, ko rečem, da za opravljanje vozniškega izpita za avto ni dovolj samo pregled vode in krvi, tudi možgane bi morali. Ravno tako bi morali izpit za kolo opravljati, ko bi bili pametnejši, kot smo pri desetih letih.

Tokrat vam predstavljamo tri zamisli za znak prehitevanja meter in pol od kolesarja, ki ga je za Polet narisal mednarodno prepoznaven slovenski umetnik, tudi sam rekreativni kolesar. O naši novi akciji pa bomo pisali takoj po Franji, junija. Da smo pozni? Po našem ne, gre za nekajletno akcijo v prihodnosti, ki bo le počasi prišla v kri, tako kolesarjem kot voznikom avtomobilov.

Idejo za akcijo nam je pred meseci pomolil pod nos Primož Čerin, upokojeni poklicni kolesar. Težka bo, a nam bo uspelo, o tem smo prepričani.

';