Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Srečno novo vsem!

Drevesa nad Miklošičevo domačijo so ogolela in siva, iz njih teče pot neprave klime. Mastno blato se oprijema podplatov in vlaga ne ve kam vse bi raztegnila svoje dolge in mrzle okončine. Vrablji, tolsti in siti vsega, tu pa tam prifrčijo mimo in potem po isti poti izginejo nazaj v orehovo krošnjo. Detli, ti rdeče-črni mojstri pritrkovanja, se prepirajo z njimi za orehe in črve in za žuželke in maček se lenobno šeta pod tem ptičjim ščebetom. Previdno stopa po mokri travi in njegov mrki pogled sega nekam mimo vsega.

Pozdraviš človeka, ki gre mimo in ki ne vé za detla in vrablje in tudi mačka ne vidi. Odzdravi, postoji in, kaj pa drugega, potarna čez čas in ljudi, ki da so ta čas naredili takšen: nedojemljiv in čuden, da nikdar tako. Spije špricar, dva, si popravi površnik in kapo, stisne roko in, glej glej glej, za hip in že čisto ob robu slovesa se malo, čisto malo, nasmehne. Oči se mu v kotéh zalesketajo, in ko se obrne, ko je že daleč proč, se tista iskra v njih začuti še bolj ...

Pelješ se po cesti, vijugaš med blatnimi sledovi bagrov in počasi voziš mimo vseh tistih semaforov, mimo kupov železja in cevi in vpiješ, dan za dnem, na občinsko oblast, ki je ravno v največje blato postavila svoje ambicije po kolesarski stezi in novi kanalizaciji. In bentiš nad železničarji, ki so ravno zdaj sredi finalizacije pod- in nadvozov, in nergaš čez državo, ki je v Pomurje ravno letos, ravno tukaj in zdaj nagrmadila kupe tovornjakov, rovokopačev in cevi za novi pomurski vodovod. Prek približka pomurske avtoceste si po pol ure na pravi avtocesti, in ko bi končno lahko malo bolj pritisnil na plin, da ti malo splava duša, evo, spet zastoj. Zvočne pregrade kraj avtoceste, evropski denar, slovenski živci. In tako do Ljubljane, do Domžal, kjer so zarana, itak, to bi pa ja že lahko vedel, zastoji. In se pozno popoldne pripelješ po isti poti obratno nazaj in čisto na koncu že, tam pri zadnjem blatu, kdo ve od kod prifrči v vetrobransko šipo kamen. Poka, šipa gre. Ustaviš in opazuješ in ne moreš verjeti: zakaj jaz? Pa pristopi možic drečih lic v blatnem kombinezonu in ti seže v roko: Ste dobro, gospod? Ledrnata koža njegove roke je rezka na otip, a dlan je topla in za tistim ledrom se čuti mehkoba. Stric si pošvedra kapo, kihne in potem pihne tisti oblak bele sape izpred sebe in potrka po tistem, kar je ostalo od šipe: »Šipa bo že, saj je menda zavarovana. Važno je, da vam ni nič, hvala Bogu ...« Ta njegov hvala Bogu potem enkrat, čez nekaj ur, ko si že na toplem in ko te ne skrbijo več ne šipa ne vsi tisti zastoji in postoji na cesti, pride za tabo. Udari te na lahkó v zatilje in čez čas, ko ne moreš več biti pri miru, za tega človeka in za vse tiste, ki v blatu, dežju, v hladu in megli rinejo k svojemu kruhu, zmoliš Očenaš. Se pokrižaš zanje in prosiš Boga, naj bo milosten in kar se da dober z njimi ...

In še ena, sveža: Proti Lendavi se skozi Doljno Bistrico in potem skozi vse tiste razvlečene vasi človek cijazi petdeset, sedemdeset na uro. Seveda se spozabiš in tam, kjer je človek zaukazal človeku voziti zgolj petdeset, hitro pelješ čez sedemdeset, pa še mobitel zvoni in oni na drugi strani je sogovornik, ki ga je sicer težko dobiti. Kaj pa češ, »Halo, serbus, povej...«, in evo, kot zakleto, za avtobusno postajo stoji belo-modro vozilo in poleg njega z iztegnjeno roko, ki vabi k postanku na desni strani, uniformirani pripadnik organov pregona. Jao! ... Po nekaj vljudnostnih frazah in po ne tako suverenem pozdravu človeka opaziš, da človek, ki se predstavi kot policist ta pa ta, sploh noče dokumentov. Mobitel ga ne zmoti in povabi te ven. »Vi ste novinar, ne?« vpraša, in ko mu poveš, kdo in kako si, izstreli: »Super, končno, joj, kako sem vesel, da sem srečal nekoga vaše vrste. Veste, kaj, znorel bom. Premestili so me ... in .... in ...« Gospod je le nekaj let pred penzijo in mladi kader ga je izrinil iz njegovega rajona in zdaj bi rad, da bi ga vsaj nekdo poslušal. »Pa tudi če ne objavite tega vsega, bo ravno tako v redu. Samo da sem nekomu povedal« ...

Pustimo ob strani dejstvo, da smo ljudje rojstvo Jezusa spridili v najbolj kičast praznik v letu – jebi ga, Zveličar se je rodil v hlevu in Betlehem tiste dni ni bil kot kak ... Oprostite, ampak vsi zgodovinski zapisi pravijo, da sta bila Marija in Jožef revna, brez ficka, in piše, da sta bežala pred podivjanim svetom... –, ob strani pustimo tudi to, da ne pri nas in ne v Evropi ne štima vse tako, kot bi moralo. Tudi o Putinu in Poljski, o Kurdih in o sofizmu imamo svoje mnenje, da ne govorimo o Američanih, ki prek Nemčije zdaj ... Pustimo vse to zadaj. V ospredje si prikličimo tisto bistveno, kar ob božiču velja postaviti pred vse: Ljubezen. In pika. In morda le še ščepec Toneta Pavčka, kanček Dolenjskih akvarelov:

Izbruh strasti in sokov

povsod. Kamor s pogledom sežem,

diši po svežem, svežem, svežem.

Svet je resničen in nov.

Kajti: nekdo, ki ima ključ

do žitja, se je pravkar dotaknil

vsega in svet premaknil

iz sence v luč.

';