Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marjan Ogorevc

Športni mazohizem

Rekreativni kolesar in tekač dolgoprogaš, bralec, ki se je predstavil kot športni mazohist, me je postavil pred izziv napisati kolumno na temo mazohizma in športa za telebane. Prepričan je, da se s športom trpinči. Sprašuje se, zakaj ga ta odvis­nost – zasvojenost s športom je pravilno označil kot deviantno potrebo –, čeprav se zaveda škodljivosti naporne vadbe, vedno znova pritegne, ne more in ne more se ji upreti, četudi ve, da ne ravna prav. Ni niti profesionalec, a niti rekreativec, saj na kolesu preživi vsaj toliko časa kot profesionalni kolesarji ter se predaja teku skoraj kot maratonci. V primerjavi z njim imajo oboji povsem drug cilj: pripraviti se za tekmovanja; trenirajo načrtovano, količina treninga jim je natančno odmerjena, delajo pod strokovnim vodstvom, varujejo se preobremenjenosti. Imajo ustrezno urejeno prehrano, potrebno regeneracijo in nasploh je pri njih vse pod nadzorom.

Danes smo si enotni, da je šport, če ga gojimo v razumnih mejah, koristen za zdravje. Vendar pa si o tem, kje je zgornja meja naprezanja rekreativca, ki še ne ogroža njegovega zdravja, niti strokovnjaki niso enotni, razlogov, zakaj zavzeto trenira nekdo, ki mu šport ni vsakdanji kruh, pa je toliko, kolikor je ljubiteljev.

Bralec nadalje navaja, da trenira veliko več, kot bi bilo treba za njegovo dobro počutje in vzdrževanje kondicije; izčrpava se, učinki pa so nasprotni od želenih. Vadi tudi v slabih vremenskih razmerah, pozimi, v mrazu in dežju, in ko stopi s kolesa, je otrpel od mraza. Na dopustu si ne dovoli počitka: izkoristi vsak klanec, ko v vročini preizkuša svojo vzdržljivost. Na koncu se nagradi s pivom ali več, kar v Sloveniji postaja priljubljena praksa po naporni rekreaciji. Pred sabo imamo torej profil tipičnega slovenskega navdušenca, ki po službi komaj čaka, da zajaha kolo, niso pa vsi ti tipični športni mazohisti. Pisal sem že o pretreniranih in izmučenih rekreativcih, ki so prepričani, da je šport koristen, in je tako vse v redu. Večina ga samoumevno povezuje z zdravjem. Zdravo pa je tisto, kot vemo, kar je zmerno; pustimo tokrat profesionalizem; zmernost v hrani in pijači, pri rekreaciji, pri užitkih, ki si jih privoščimo občasno, ne da bi nas tako zasvojili, da bi krojili naš vsakdanjik. Tudi »zdravega« je lahko hitro preveč. Izzivanje meja zmogljivosti človekovega telesa v vrhunskem športu je za doseganje vedno boljših rezultatov ne samo sprejemljivo, ampak brez tega vrhunskih rezultatov preprosto ni. Pri rekreativnih športnikih pa je takšno početje lahko škodljivo in kot takšno nesmiselno. Kot bioterapevt se vedno vprašam, kje je vzrok zanj. Jasno je, da se nekateri preprosto dokazujejo sebi in drugim, za druge je to pobeg iz družine zaradi neznosnih razmer, za tretje zasvojenost. Vse zasvojenosti pa imajo skupni imenovalec: kompulzivno ravnanje, ki temelji na nezmožnosti soočenja z določenimi travmami.

Bralčevo pretirano ukvarjanje s športom smo torej označili za mazohizem. Mazohist se trpinči, v našem primeru s športom, ki je pasivni ekvivalent za nekoga, ki sodeluje pri seksualnem mazohizmu, če izhajamo iz klasične terminologije sadomazohizma: šport je torej v tem primeru pasivni sadist. Vzroke za tako ravnanje iščemo v psihi, ker pa so običajno globlji, je težko prodreti do njih. Največkrat so, tako vidim sam, v človeku kot neke vrste program, ki je v latentnem stanju, dokler ga kaj ne aktivira. Stimulans za aktivacijo je po navadi vedenje staršev ali kaj v okolju, še posebno pri vzornikih. Izhajam iz domneve, da program prinesemo iz prejšnjih življenj in je posledica obsojanja nekoga ali občutka krivde zaradi nečesa. Na podlagi tega človek razvije samodestrukcijo – podzavestno ali/in zavestno agresijo. Največkrat razvijemo agresijo, ker nečesa ali nekoga (tudi sebe) ne sprejemamo; ker določenih stvari ne želimo takšnih, kakršne so; ker ne odobravamo dejanj, kakor so se zgodila; v svoji bližini ne sprejemamo ljudi, ki niso po našem okusu. Agresijo v sebi razvijemo tudi, kadar smo jezni, užaljeni, prizadeti, ljubosumni v določenem odnosu. In vendar, kadar nečesa ne odobravamo, in to tudi jasno izrazimo navzven, še ne pomeni, da smo razvili agresijo. To je čustvo z močno negativno energijo, ki tli v nas in prežame vso našo bit.

V našem primeru je bralec zaradi samodestruktivnega programa agresijo usmeril v samega sebe. Izraža jo v dejanjih in odnosih, ko zavzema položaj žrtve. Značilno za samodestruktivne je, da se pogosto znajdejo v situaciji, ko se čutijo prizadete. Pri nekaterih se razvijejo avtoimunske bolezni, drugi se vedno znova poškodujejo, ali če navedem primer z nekoliko ironije, postavijo se v tisto vrsto, v kateri bodo čakali najdlje. Sem spada še pretirano ukvarjanje s športom. To sčasoma načne človekovo esenco, namesto anabolne faze pri obnovi organizma prihaja do katabolne: telo na snovni in energijski ravni žre samega sebe. To zasvojencu na daljši rok zagotavlja dovolj destrukcije za počasno izčrpavanje. V starosti bo prav zaradi športa v slabšem zdravstvenem stanju od vrstnikov.
Nikogar ne želim odvrniti od športa, da je le mera prava. Zatorej se je dobro vprašati, kakšen je naš cilj, in ob tem raziskati tudi nezavedne vzgibe.

';