Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marta Bon

Sodelavci

Ko so v medijih predstavljene šport­ne ekipe, so ob igralcih skoraj vedno v ospredju t. i. glavni trenerji. Tako pri košarkarjih Uniona Olimpije vidimo predvsem Jureta Zdovca, pri nogometni reprezentanci Matjaža Keka, pri rokometni Borisa Deniča, v Krimu sem verjetno jaz najbolj javno izpostavljena. Enostavno to spada zraven trenerskega posla, brezpredmetno je razmišljati, ali nam ta del vloge ustreza ali ne. V športnih ekipah pa je vedno veliko ljudi, ki imajo pri delovanju in uspešnosti športnih ekip prav tako pomemben delež.

Sicer je za dolgoročno uspešnost neke ekipe, kluba kot institucije, najpomembnejši tako imenovani vodstveni tim s predsednikom: skupina ljudi, ki postavlja in vodi strategijo, ureja organizacijsko-finančne okvirje delovanja kluba, postavlja vizijo. To je najtežji del v šport­nih ekipah – zato tudi spremljamo krizo vodenja v Sloveniji?

Na drugo mesto po pomembnosti za uspešnost kluba bi lahko že uvrstila delovanje strokovnega tima, torej skupine ljudi, športnih in drugih strokovnjakov, ki so vsak dan z igralci, ki usmerjajo njihove sposobnosti, njihove cilje, želje, sanje … Ki usmerjajo tisto, kar se potem najbolj vidi: ali torej zmagamo ali ne. Ali bodo ljudje na tekme prihajali, ali bodo mediji poročali, ali bodo sponzorji zadovoljni, ali bo klub »živ« ali ne …

Praviloma prvi trener izbira skupino sodelavcev. Izbere pomočnika, včasih tudi dva. Še pred enim letom sem raje kot izraz pomočnik uporabljala izraz sodelavec; v tem obdobju pa se »vračam«, ker gre za to, da si vsi v skupini dajemo, izmenjujemo, si pomagamo, da skupaj zmagujemo. Tudi igralkam imam navado reči: »Slabo delovati, kritizirati, nagajati zna vsak bedak, če želite biti velike igralske osebnosti, potem si pomagajte med sabo, pomagajte druga drugi.« Večinoma so to tudi sprejele brez težav, brez zadržkov, brez pogojev.

V rokometnih razmerah večinoma delujejo strokovni timi, ki so sestavljeni iz prvega trenerja, enega ali dveh pomočnikov, trenerja vratark, kondicijskega trenerja, fizioterapevta in zdravnika. V nekaterih klubih imajo še strokovnjaka za videoanalizo, nekje še enega maserja, drugje več strokovnjakov za telesno pripravo. Velikost strokovnega tima je tako odvisna po eni strani in vse bolj od finančnih zmožnosti in racionalizacije, po drugi strani pa od usmeritve glavnega trenerja in prioritet, ki jih postavlja. Občasno zaposlujemo zunanje sodelavce, strokovnjake za različna področja. V zad­njem obdobju sodelujemo tudi z bioterapevti. Zelo zanimivo, nove dimenzije, veliko dobimo! Veliko pridobim tudi iz sodelovanja s sodelavci s Fakultete za šport, kjer je res veliko različnih vrst znanja s športnega področja. Ena oblika sodelovanja so seveda najrazličnejše meritve, s katerimi poskušamo ugotavljati predvsem kondicijsko pripravljenost, stanje telesa, ki je pri nas osnova in temelj, na katerega lahko »pripenjamo« vse druge priprave (tehnično, taktično, mentalno, psihološko). Visoko cenim izmenjavo izkušenj z ljudmi, ki delujejo ali so delovali v različnih športnih okoljih. Ideje, ki »priletijo« kar nekako mimogrede, a v sebi nosijo izjemno sporočilno vrednost, če jih znaš in zmoreš umestiti v sliko, ki jo imaš o sebi. In takšne ocene so zlata vredne za obdobja, ko enostavno veš, da so tvoje predstave o samem sebi pogosto izkrivljene in da si je dobro nastavljati najrazličnejša ogledala … Ko je razgaljenje edini možni način, da prideš do napredka …

Tako svoje delo velikokrat prevrednotim skozi oči prijateljev; ker so prijatelji, in da ne izgubljamo časa z mlatenjem prazne slame, jih prosim za »direkte«. Uf, včasih boli, a praviloma so tovrstne neolepšane ocene jamstvo za napredek …

Vsak dan strokovne zadeve obdelujemo s sodelavci v klubu. Naš strokovni tim: pet fantov in jaz. Imamo spoštljive odnose, dobro sodelujemo, se pogovarjamo, vse bolj tudi brez besed. Zelo različni smo si, z različnimi izkušnjami, življenjskimi in športnimi (zakaj pravzaprav to ločujem?). In ko po obdobjih analiziram, kaj smo postorili, se zavem, kako smo se z ekipo tudi mi razvijali. Kot tim in vsak posameznik kot individuum … To je vrednost in naše bogastvo. Kot tudi to, da dogodki, ki jih doživljamo z ekipo, oblikujejo naš pogled, naš odnos, našo resnico o dogodku. Vse te misli, ki se nam porajajo ob sodelovanju in dogodkih v klubu, sprožajo naše čustvovanje. Čustvovanje je praviloma v vseh športnih ekipah silovito, ker govorimo o vrhunskem športu. Izkušnje, ki se bogatijo z vsako tekmo, iz dogodkov na treningih, odnosov v klubu, izgovorjenih in neizgovorjenih besed, iz zapisov v medijih, nas kalijo. Vse to se spleta v sliko tega, kar postopno postaja naša realnost o nas samih, o klubu, o športu. In od tod startamo v nov krog, v novo tekmo, v novo dokazovanje svoje vrednosti. Ker v športu iščemo skrajne meje zmogljivosti, so dogodki poudarjeno stresni. Zato je tako pomembno, da imaš v takšnih zahtevnih obdobjih prave ljudi okrog sebe. In kakšni so »pravi ljudje«? Zvesti. Strokovni. Pozitivni. Vedri. Delovni. In zmorejo usklajevati zabavo in delo. Takšni, ki razmišljajo, kaj bodo skupini dali, ne le, kaj bodo vzeli ali dobili. Takšni, ki ne izgubljajo časa z iskanjem smisla življenja, ampak imajo moč, da dajejo smisel trenutkom in dogodkom, ki so nam poklonjeni, da delujemo skupaj.

Spoštujem ljudi, ki jim je najpomembnejša zaveza do sebe samega. Tak bo tudi do vodje dober sodelavec in pravi človek za tim. Potem bo zdržal zahteve skupine in vrhunskega športa. Če je nekdo nezvest sebi zato, da ne bi bil nezvest drugim ali meni kot vodji, ne bo dobro. Ljudem se pogosto dogaja, da želijo biti všečni šefu ali sodelavcem, soigralcem. Takšni se hitro »izpojejo«, po zelo kratkem času nimajo več kaj dati. Na začetku je jasno, da ne bo dober sodelavec, kajti nezvestoba do sebe je največja nezvestoba. Ko izbiram svoje sodelavce za tim v vrhunskem športu, dajem to na prvo mesto, celo pred strokovnostjo. V strokovnih stvareh se lahko dopolnjujemo in nadomeščamo, v zvestobi sebi pa je vsak sam s seboj …

»Moji fantje« pravijo, da sem precej zahtevna kot šefinja. Meni se sploh ne zdi (šalim se), zdi pa se, da imamo skupaj zahtevno delo in da smo prišli v ta tim z nekim namenom. In vem, da imam dobre sodelavce …

Prispevki avtorja

';