Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Soči v objem

Medtem, ko Slovenci za prvomajske praznike  migrirajo in preživljajo svoje zaslužene proste dni v obmorskih krajih pri naših sosedih ali celo bolj oddaljenih državah, sem si za svoj odmik in umik od vsakdana omislila krajši pobeg v naš mali slovenski in tuzemski gorati raj. Z gorskimi kolesi okrašenim avtom sva se s prijateljem odpravila v Posočje. Brez resnejšega in oprijemljivega cilja sva pristala v mali vasici zraven Bovca, v Čezsoči. Razlog za destinacijo v  te kraje ni bil samo plitvejši žep, temveč trume turistov na vsakem koraku še posebej  pa kolone vozil, ki se po polžje premikajo proti klasični slovenski destinaciji, torej morju. Da ne bo pomote, morje sicer obožujem, vendar moja toleranca večjega števila ljudi okrog mene z leti pada proti ničli. Zatorej  me je tokrat pot vodila k pomirjujoči turkizni (čeprav pravijo smaragdni) Soči v objem.

Po nekaj krajših namigih domačinov, brez natančno izdelanega cilja sva se s prijateljem podala na pot, ki naju je od doma peljala najprej dol vodno. Sledila sva deroči reki. Kjer je bilo možno, sva se držala makadamskih stezic in kolovozov. Svežina travnato zelene barve je začela umirjati še malo prezaposleni um. Vonj dehtečih divjih kostanjev in španskega bezga je omamno rezal v vsaj moj vdih. Prav vsak naslednji obrat na kolesu, čeprav makadam ni bil ravno najudobnejši je za spoznanje razširil moj nasmešek na obrazu, šumenje Soče pa je delalo newageovsko zvočno kuliso za meditacijo. Čeprav sva s prijateljem velik del poti vozila »vštric« in se kar dosti pogovarjala, sva si brez posebnega dogovora dopustila tišino za kolesarsko meditacijo. Čudovito je, če imaš na kolesu družbo, kjer je brez besed in dogovarjanja vse jasno in nad teboj ne visi breme  trobezljanja, praznih besed iz vljudnosti in nezmožnosti prenašanja tišine. Ko pa še kavalirsko  poskrbi za plastenke s pijačo in vso ostalo obvezno in potrebno opremo je počutje gospe na kolesu naravnost kraljevsko.

Tudi gor vodno ob Soči naju pot ni razočarala. Najprej naju je vodila po pobočju Javorščka na prečudovito razgledno teraso, kjer se je pod nama sončila celotna dolina Soče v popolnih izrisih kristalno jasnega dne. Dokaj tresoči spust in ob reki nadaljevanje proti Trenti. Nadzemeljsko lepo. Čistoča narave, neomejene količine  svežega zraka, v ozko globoko sotesko vklesana divja reka, ki jo opazuješ kar iz kolesarskega sedeža. Neprecenljivo razkošje.

Moja kolesarska pot se je začela na gorskem kolesu. Pred že kar vrsto let pa me je očaralo  in prevzelo cestno kolo in čari hitrosti na njem, kateremu sem bila privržena in podložna kar vrsto let. Misel na gorsko kolo mi je bila nekaj časa povsem tuja in mučna. Zadnja leta, ko na cestah doživljam razno razne malo da ne cirkuške in shizofrene zgodbe in izpade neuravnovešenih voznikov, sem se ponovno zatekla nazaj k svoji stari in prvi ljubezni, gorskem kolesu. In vedno bolj in bolj pri srcu mi je zopet. Moč in lepota narave s svojo zdravilno energijo je resnično izjemna in velikanska. Tudi če na kolesu, obdana z vsemi barvnimi, zvočnimi in drugimi efekti, kjer so vsa moja čutila napadena iz vseh strani in na celi črti. Počasi se z vsakim vrtljajem predajaš, kot se preda še zadnji vojak najhujši sovražni vojski. Ostaja samo praznina, vakuum, otroško naivni in čudeči se monolog v glavi, prebujenje  lastnih čutov, ki počasi preplavljajo telo, ko se  ego in razum počasi odmikata in pričenjata uklanjati lastni sreči. Celo bolj ko grizem v breg in dlje ko traja, manj negativnosti občutim. Kar na enkrat zaznaš, da je svet lep in, da problemov ni več (četudi v resnici morda so) oziroma se ti zazdijo smešno enostavni in povsem razrešljivi. Tako zelo  malo pravzaprav potrebujemo, da smo lahko srečni.

Z intenzivnostjo in veliko količino občutkov na kolesu pa se mi veliko močneje vsadi vsak odsek poti, ki ga prekolesarim. Tako zelo dobro se spomnim že davno odvoženih  kilometrov in poti, ki bi jih ob vožnji v avtu zagotovo spregledala in pozabila.
Že v najbližjem gozdu se velikokrat počutim kot »Alica v čudežni deželi«. Ko pa me je tokrat uročila in posrkala dolina reke Soče s svojimi okoliškimi čari v svoj objem, sem preprosto lahko iskreno dahnila samo še znameniti verz " Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti…«  Srčno upam in si želim da me še kdaj sprejmeš v tvoje naročje, kot si me prijazno, gostoljubno in srčno sprejela tokrat.

Prispevki avtorja

';