Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Smrk

Prvi je bil najmlajši, sledila mu je druga najmlajša. Vse je bilo obvladljivo. Potem je iskra bolezenske kali preskočila na odraslega. Otroška zabava je postala resna. Tri tedne, dva antibiotika. Zadnji je bil na vrsti moški. Podobna zgodba kakor z žensko. Sklenjeni krog hudega prehlada na zverižen način odslikava cikličnost, to preslikavanje vedno (in nikoli) istega. Stvari, dogodkov, staranja ..., ki se vedno znova končuje in vedno znova začenja.

Tako kot letni časi. Če kdaj, potem ko se izteče poletje, se slutnja cikla spet pojavi. Pojavi se v detajlih, nepomembnih in praktično neopaznih. Iščeš majico z dolgimi rokavi, med tekom stopiš na kostanj, naenkrat te na klopi v parku, ko paziš otroke, ujame mrak, v telesu se pojavlja neko čudno mezenje, za katero ni empiričnega razloga, od nekod se, brez potrebe, jasno, pojavijo čez poletje pozabljene navade ... Vse postane nekako drugače, čeprav se zdi še vedno enako. Kako hitro se pozabi!

Ni slab, dober je cikel. Ne končuje, ampak začenja. Vedno vnovično končevanje in začenjanje, rast in zorenje pomirjajo. Dajejo upanje, veselje, osmišljajo. To so nekoč vedeli še bolj kakor danes. Cikel osmišlja, cikel postavlja stvari na svoje mesto. Ko se nekaj pojavi, je vedno del cikla. V ciklu je vse pričakovano, vse je del velikega kolesja. Kolesja, ki melje v enakomernem ritmu, z enakomerno hitrostjo in nespremenljivo.

Zato je cikel zavetje. Je tudi varnost. Izloča vse nepomembno, dnevno, aktualno in aktualistično. Cikel v svoj račun jemlje vse in tudi izvrže vse. Vsi, ki so del cikla (to pa smo vsi), slejkoprej pridejo do pregovornega, torej arhetipskega razumevanja sveta: sedem suhih in sedem debelih let, po dežju vedno posije sonce, kar je dobro, ni slabo ... in kar je še podobnih rekov, gotovo zraslih na dolgih letih dokazovanja – vedno istega. In ogromno jih je. Bistveno, torej, ne dnevnopolitično, ne aktualistično ali pač trendovsko. Ampak elementarno. Skoraj, če že hočete, tudi bukolično.

Čeprav: tudi politična dinamika pozna cikličnost, ta je ena ključnih spremenljivk gospodarstva, družbena gibanja imajo ciklično obliko razvoja, športna tekmovanja so nekaj, kar se odvija v vedno istem ritmu, časopisi imajo svoj ritem, Polet ima svoj ritem, dnevna forma rekreativcev je v različnih, a vedno podobnih in razložljivih legah, logika vojn se odvija na predvidljivem in vedno istem vzorcu ...

Je pa še nekaj. Moteči element, ki to lebdenje znotraj cikla dela negotovo, dvomljivo, manj idilično, manj bukolično, kot se zdi. In ga hkrati poganja, opravičuje in ga hote, kljub dvomom, potrjuje. Zaradi tega elementa se v cikel verjame, ga hkrati negira in ves čas provocira. Ta element je seme dvoma, je tisto, kar ne da miru, kar daje upanje in hkrati spravlja v dvom, tudi v obup. Nekaj, s čimer se je težko, najteže sprijazniti in sprejeti za del cikličnosti. Nekaj, kar ene dela poražence, druge pa ...

Nejasnost, neznano, končnost, nevednost ... Cikel jih razlaga, jih odpravlja, a vseeno, kaj potem, kaj tam, kaj, ko ni več ... vedno znova in vedno ista vprašanja. Ciklična. Vprašanja o lastnem obstoju, o lastnem bitju in biti, o samem sebi, svoji meji in svoji poti, krivulji, ali kar pač že je sled, ki jo puščamo. Prekletstvo neznanega, edino prekletstvo neznanega, ki ne pušča veselja in radovednosti, ampak dvom in strah. Kaj je tam čez, kaj je tam, kjer nas ni, kaj je tam, ko ni več. Ko ni.

In še zadnja, ki cikel postavlja na trhle noge: če pravijo, da se vsak nadaljuje v svojih potomcih, kaj je potem s tistimi, ki so brez? Kam se vtisnejo? Kam?

Iz sobe že spet smrkanje in že manj nežno smrčanje. Na srečo.

';