Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Slovenski Homo sapiens

Nekako po Pavlovem pisanju v Korint (8,21) je Tomaž Kempčan povzel naslednje: »Sin, marljivo skrbi za to, da boš povsod in pri vsakem dejanju ali zunanjem opravku notranje svoboden in sam svoj gospod in bodo vse stvari podrejene tebi, ne pa ti njim: kot gospodar in krmar svojih dejanj, ne kot suženj in najemnik, ampak osvobojen.« Niti z drobcem volje ne želim Kempčanu s svojim razmišljanjem oporekati, to ni in ne more biti moj namen. Avguštinski regularni kanonik iz Kempna (okr. 1379–1471) je namreč kot asketični pisec v Hojo za Kristusom zapisal tako prodorne misli, da so bile poleg evangelijev menda najbolj brana knjiga med katoličani do konca šestdesetih let dvajsetega stoletja.

Na Kempčanovo misel so me spomnili dogodki na skrajnem severovzhodu države. V Lendavi. V edinem mestu naše Slovenije, kjer se oziroma sta se cedila nafta in plin. Nekoč sta se za vse, zdaj se bosta le še za izbrane (tujce). Lendavska Nafta je svoje čase v zavidljivo razvejeni petrokemičniž dejavnosti zaposlovala okrog 2000 ljudi, ekspanzivno je širila svoje razvojne lovke in vse je kazalo, da bodo tam, lučaj od madžarske meje, Slovenci za vselej jedli z veliko žlico.

A prišel je kapitalistični mrčes, ki je svoj prises najavil tudi čez državne meje, in zverzirane kapitalistične svinje so prek lobističnih hijen v Nafti kmalu zavohale svoj plen. Edino, ampak zares edino jamstvo za obstoj slovenskega podjetja v slovenskih rokah so bili zaposleni. A jih je prepletenost lastnih osnovnih zahtev (plače, plačni dodatki, regres) z interesi in zmožnostmi poslovodstva (naročila, poplačilo dolga podjetja) popeljala v scenarij, ki je pisan na kožo vsem tistim veščam, svinjam in hijenam: v stečaj.

Tudi nacionalni holding, ki skrbi, vzdržuje in vé vse številke o državni lastnini (kar Nafta trenutno sicer še je, a v stečaju), je na primeru Nafta Lendava padel na izpitu. Ne trdim, da je za to odgovoren predsednik uprave Pirc. Človek se je zadnje tri tedne zares iskreno trudil najti meč, ki bi presekal gordijski vozel, in ko je s prokuristko Vanesso že kazalo, da ga je, je, žal, vse padlo v vodo oziroma v stečaj.

Niti ne zatrjujem, da se je v Nafti zapletlo zadnje mesece. Morda se je vse nabiralo leta in leta in so k padcu pomurskega giganta pripomogli tudi Kitajci in Zemljariči in Horvati in ... vse to nima zveze in je trenutno brez pomena.

Gre za človeka. Gre za Ladislava, za Jožeta, za Vero in Jasno in … za vse njih, ki imajo zaradi tega, ker so svoje življenje posvetili lokalni firmi, danes resne težave s svobodo Kempčanovega porekla. Kako naj si pokončne glave, jasnih ciljev in mirne vesti odslej prizadevajo za to, da bodo sami svoji gospodje oziroma gospé?

Dvomim, da so si Borut Pahor, Alenka Bratušek in Milan Brglez, ko so oni dan gostoleli po Pomurju in leporečili o trdni zgodovini in nemajavi prihodnosti regije, predstavljali, vsaj za hip, kako je ostati brez.

Brez evra. Brez možnosti otroku kupiti šolske copate za 13,60 evra ali popoldne namesto za štedilnik z družino zaviti v krčmo na obed. Ostati brez misli v srcu na Hvar, Vrsar, Rovinj, Krk, Rab, Cres, Kope, Vogel, Pohorje, Kanin, Krvavec, Rogaško Slatino, Rimske Toplice …

Ko ostaneš slečen sleherne misli, ki v tem svetu nekaj stane, si zares sam in takrat, oprosti mi, Kempčanov, se v današnjem času težko poistovetiš s skrbjo za to, da boš povsod in pri vsakem dejanju ali zunanjem opravku notranje svoboden in sam svoj gospod in bodo vse stvari podrejene tebi.

Prihranki teh ljudi so skopneli, krediti ostajajo. Zavod bo sicer poskrbel, da ne bodo čisto brez sredstev, a kdo in kje bo zaposlil na novo to ne mlado generacijo delavcev? Slovaki in Čehi in tisti iz Petrola, ki kanijo v prihodnje zaradi stečaja naftne družbe poceni zagospodariti z njo, gotovo ne oziroma še bolj gotovo ne vseh, ki so danes še tam in stavkajo v tri dni še naprej.

Vem, da niso edini ljudje ti iz Nafte, ki v Sloveniji ostajajo brez in ki zaradi tega postajajo črnogledi in apatični in jezni na vse, kar se imenuje življenje.

A razen Kempčanovega aksioma, da je treba minljive reči, ki priklepajo nase, gledati z levim, večne pa z desnim očesom, jim na tem mestu, vsem njim, ne morem svetovati nič oprijemljivega.

Nisem ne politik ne razvojni analitik. Me pa, tudi mene, izjemno prizadene in jezi praznoglavi odnos takih ljudi (politiki, gospodarstveniki …) do onih, ki ostanejo brez. Ker s svojimi kravatami in poštirkanimi brezvezarijami, ki jih skozi narejen nasmeh prodajajo svojim potencialnim somišljenikom, žalijo vso slovensko vrsto Homo sapiens.

';