Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Slovenci, očistimo se!

Ni vseenosti in ni relativnost tista glavna ost, s katero človek para v blago večnosti svojo edinstveno smer. Je odločnost, odločenost in je vera, verjetje, je premikanje nemogočega v polje dejanskega. To, dragi moji, je življenje.

Vse drugo je blef slabičev, ki jim ude in misli podaljšujejo odkritja njih, o katerih je Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev pred dvema stoletjema pisal, da bodo enkrat nadvladali svetu.Ko bi slabiču vzeli vso to tablično in pametnotelefonsko bižuterijo in bi mu za nekaj dni odklopili še širjave svetovnega spleta, kaj bi bil takšen človeček? Bil bi kot poper suho bitje brez sleherne iskre in brez kančka možnosti, da bi ga kdo in kje opazil. Skril bi se nazaj v svoje komplekse in tam bi ždel magari do konca svoje tuzemskosti. Čas, v katerega tlačimo svoje sekunde življenja, danes ni več enak času, kot si ga je zamislila prvinska narava. Če naj sem še bolj natančen: skladno z naravnim zakonom naj bi vselej zmagal močnejši, spretnejši, preudarnejši in prodornejši posameznik, čigar veščina bi potem v prihodnje zgolj plemenitila tubit in stvarstvo samo. Tako nekako je bilo v fazi zemeljskega razvoja, tako nekako je (za zdaj) pri spočetju: zmaga najhitrejši in najboljši spermij.

Danes lahko »zmagujejo« in pametujejo tudi tisti z lastnostmi slabiča.

Nevoščljivi, brez manir, brez znanj in v pomanjkanju dobrega posegajo v družbeno misel prek medmrežnih glasil in si tako pletejo svojo mrežo prisotnosti, iz katere jim rasteta zgolj napuh in v resnici nepomembna pomembnost. Kar prelistajte enkrat forume spletnih časopisov. Tam najdete zametke nastajajoče novodobne »avantgarde«, ki si namesto z izbrano besedo in premišljeno govorico pot do širše družbe utira s čezemčezno jezo in s vsevgliharstvom, sklicujoč se na svobodo, pravičnost in, kako umazano od njih, slovenskost.

Pa ne le tam, v medmrežju. Tudi in res se širi podobna pojavnost. Kot primer vzemimo nastajanje zadnje slovenske vlade. Kako so se delila nekatera ministrstva? Zaradi kvot ali zaradi kvalificiranosti in kompetentnosti posameznih Slovencev? Kdo je na čelu Sove? Spreten agent ali nekdo s porazno slabimi ocenami iz (ne)delovne uspešnosti?

»Besedi o človeku kot romarju na zemlji in o zemeljskem življenju kot romanju je nekakšna pastoralna melodramatika odvzela njeno resnost in njeno moškost pa tudi njeno obvezujočo moč. Ta beseda ni več jasno ogledalo resničnosti, ki ju mora najprej obsevati. Njen prvotni pomen je preraščen z mnogoterimi neobvezujočimi, lepotilnimi prizvoki: skoraj prekriva ga pajčolan neumestnih stranskih pomenov, katerih zgrešena sentimentalnost današnjemu človeku, zlasti mlademu rodu in morda najboljšim med njimi, nravnost pokvari užitek, da bi prodrli do resničnosti, ki je v tej besedi navsezadnje mišljena,« razmišlja nemški filozof Josef Pieper.

Ste prepoznali v zgornjem odstavku odsev današnjega stanja v družbi? Jaz ga vsekakor sem in z vsemi štirimi, torej trdno na tleh, zagovarjam vseslovensko lustracijo. Brez temeljitega očiščenja, o tem sem prepričan, ne bo šlo. Butale so bile idilična, romantična sugestija možnosti bivanja v primerjavi s tem, s čimer se Slovenci slovenimo danes. Ne, nazaj v zgodovino ne gre bežati (marsikoga sem že slišal, da bi bilo najbolje nazaj v Avstro-Ogrsko), treba je zreti prihodnosti neposredno v njene nemirne oči. To so močni Slovenci že zmogli. Se spomnimo taborskih časov? Beremo Cankarja ali namesto njega častimo oddaljenega Cheja Guevaro?

Iščemo Slovenci svojo misel, svoje svobodno sonce ali si vsak po svoje zgolj sposojamo od nekaterih, ki so se imeli jajca in namen izpostaviti oziroma dvigniti nad povprečje?

Prav bi bilo, ko bi po načelu elementarne poštenosti vsak pri sebi sam opravil z vseenostjo, z relativnostjo in s površnim posnemanjem. Ker ni druge poti do sebe in do resnice o tem, kaj mi je ostalo od tiste za življenje potrebne trdnosti, klenosti.

Verjamem, da Slovenci zmoremo temeljito čistko, in vem, da jo zmoremo kljub vsem slovenskim pridaničem.

Ljuba mi gospa, v zadnjih dveh letih je zaradi kapi izgubila moža in zaradi raka dojko, je ta korak bliže sebi že storila. Nasmejana in s tistimi globokimi očmi, izza katerih se razteza izvir jasne in širne misli, mi je danes zjutraj, ko sva se opazila v občudovanju lepot jesenjenja, povedala, da več ne bere, ne gleda in ne posluša politike. Ker ima preprosto dovolj. Odločena je, da bo v preostanku svoje zemeljske poti postorila vse tisto, kar prej ne ona ne njen mož nista. Nemogoče odločno premika v polje dejanskosti.

';