Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Davorin Tome

Skušnjave

Vse rastlinske in živalske vrste na svetu se prilagajajo na spremembe v naravnem okolju, kar imenujemo evolucija. Spreminjajo navade, spreminjajo telesno obliko, potujejo nekam daleč, kjer so jim razmere še pisane na kožo. Brez te sposobnosti bi hitro izumrle. Povsem enako velja tudi za vrsto, ki jo radi postavimo nad vse druge, za človeka. Ker smo ljudje družabna bitja, se moramo prilagajati tudi na spremembe socialnega okolja. Gospodarska kriza nas postavlja pred zelo visoke ovire na tem področju. Slišimo veliko političnih nasvetov, kako se prilagoditi. Aktualna mantra je, da moramo zaposlitev, primeren trg, izdelek ali storitev za prodajo iskati izvirno, prodorno, po možnosti orientirano v svet, saj so klasična delovna mesta pri nas zasičena. Cinično pri tem je, da bi ob več kot 100.000 pretežno nizkoizobraženih brezposelnih in ob povprečno pet zaposlenih na podjetje, potrebovali najmanj 10.000 izvirnih, prodornih, svetovno odmevnih poslovnih idej, da bi brezposelnost vsaj prepolovili. Če v tem ne zaznate cinizma, se vprašajte, koliko izvirnih, uporabnih in res učinkovitih rešitev za izhod iz krize so v tem času speljale vrhunsko izobražene ministrske garniture.

Pod težo evolucijskih, socialnih in političnih pritiskov moramo ljudje pri prilagajanju na okolje upoštevati še pravne norme, ki so zapisane v ustavi in zakonih. Vsega, kar si izmislimo, pa če je še tako dobro in inovativno, se v družbi pač ne sme početi. In kakor kaže praksa, je na koncu tistim, ki jim uspe preskočiti vse prepreke prilagajanja, pogosto prav malo mar, ali njihove ideje niso tudi moralno sprejemljive. Skušnjava, ali narediti tako, kakor je laže in bolj donosno, in ne tako, kakor je prav, je enostavno prevelika. In to tudi takrat, kadar se ne odloča o preživetju, temveč zgolj o prestižu.

Pisanje zakonov v državi! Pripravljajo jih ljudje, ki naj bi bili njihovih učinkov deležni enako, kakor vsi preostali. Vendar jih imajo možnost izoblikovati tako, da njih prizadenejo manj. Se to dogaja? Večje anomalije se skozi demokratične procese zgladijo, manjše, bolj subtilne, sem prepričan, ostanejo. Skušnjava je prevelika.

Da bi izboljšali kvaliteto zdravstvenih storitev, je zdravnikom, ki delajo v sistemu javnega zdravstva, omogočeno opravljati tudi zasebno prakso. Si lahko sploh predstavljate skušnjavo, ki so ji pri tem izpostavljeni? Za svoje delo v zavodu dobivajo redno plačo, vsak pacient manj, ki ga naročijo v doglednem roku, bo slej ko prej obupal in se prijavil na zasebni pregled kot samoplačnik, kar pomeni dodaten zaslužek. Po mojem bi ob takšni skušnjavi zamižal tudi sam Hipokrat.

Več kot polovico površine v Sloveniji pokrivajo gozdovi, večina preostalega je obdelovalna zemlja z njivami, sadovnjaki, vinogradi, pašniki in travniki. Prostoživeča narava tako rekoč nima veliko možnosti, nišo za preživetje najde le še kot podnajemnik znotraj tako ali drugače rezervirane zemlje za kmetijstvo. Konflikti so neizbežni, saj napredek enega avtomatično pomeni omejevanje drugega. Dolgoročna rešitev je lahko le pameten kompromis. A kako pametne in poštene kompromise lahko pričakujemo, ko je reševanje problemov kmetijstva in varstva narave pod streho istega ministrstva za kmetijstvo in okolje? Kaj niso morda njihove odločitve preveč pod vplivom skušnjave glede na to, da na njih preži več 10.000 kmetov na eni strani in le nekaj 100 naravovarstvenikov na drugi strani? In ko dober milijon in pol volilnih upravičencev že od rojstva povsem dobro ve, da je za preživetje treba jesti, biodiverziteto in varstvo narave pa imajo večinoma povsem zgrešeno umeščeno med doživljajske užitke nižjega ranga, tja nekam med gostilniške veselice – so lepe in zabavne, a v bližini svoje hiše si jih ne želi nihče. Bistveno več zdravih kompromisov bi lahko pričakovali, če bi sektorja ločili, kot je to že bilo v preteklosti.

*Mnenje avtorja ni nujno tudi mnenje inštitucije, v kateri je zaposlen.

Davorin Tome, Nacionalni inštitut za biologijo

';