Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Samosamota

Za branje zmanjkuje časa, se mi zdi, in to je eden tistih slabih občutkov, ko začutiš, da ti nekaj in nekdo kradeta čas in življenje ... Toliko stvari se je še treba naučiti, toliko dobrega je zapisano v črke, tebi pa ne znese, da bi to posesal s polja ponujenega. Julij in avgust sta meseca, ko se to lahko popravi. Na dopustu in tudi doma. Ni res, da poleti, ko žge in ko počutje zaradi vročine ni več negovano, ampak preznojeno, da se takrat življenje po svoje umiri, da novodobna norost, izražena v tem, kako boš v čim krajšem času naredil čim več neumnosti, ki ti niso ne v korist in še manj v ponos, da tista norost izgine in se čas nekako podaljša? Takrat, popoldne, če ravno ne gledaš toura, spustiš žaluzije in prižgeš bralno lučko, čeprav je zunaj v svetlobi razžarjen dan, vzameš v roko knjigo in začneš brati.

Z branjem na novo je morda tako, kakor če začneš po dolgem času ali sploh prvič gibati. Težko je. Ko pa obrneš prvih trideset listov, takrat naenkrat ugotoviš, da vstopaš v neki vzporeden svet. Včasih se ti zazdi, da bi ti bilo za obstoj povsem dovolj, če bi imel knjigo, kavč ali ležalnik in morda nekaj dobrega zvoka iz zvočnikov v kotu sobe … Jasno, da to ni res.Kot tudi ni pošten tisti občutek, ko se spraviš v copate ali na bicikel in najdeš gozdno pot ali cesto ob vodi, in se kopaš v znoju, ki ti lije po obrazu in se zdi, kot da ti ta slanica odnaša težke misli, ki se podijo po glavi, in ko dobiš pod večer, v gričih nekje okoli Ljubljane, ko je vsak rob druge barve, mesto doli pod teboj pa v pojemajočem dnevu in bitki senc dobi tisto najlepšo barvo, ki jo ima zgolj Ljubljana, ko takrat dobiš občutek, da je to pravzaprav vse, kar si želiš.

Ja, lepo je začutiti, ko se zalotiš nepremagljivega, nezlomljivega in nezbolevajočega in ko je zelenilo okoli tebe kulisa, ki prekriva realnost, ki jo živiš doli, v mestu, v betonu in med ljudmi, ki so taki, kot jih rojevajo kraji pod umetnim nebom.

Kar nekaj ljudi poznam, ki se zadevajo s tem občutkom, dan za dnem, to so prav posebni džankiji.

Poznam ljudi, ki so srečni le na kolesu in v teku ali kakem drugem matru. In ko jim rečem, da so zaradi tega invalidni, da so izgubili pot, me iskreno sovražijo. Zradirali bi me ne iz planeta, še iz vesolja bi me vrgli. Ja, je še kar sreča, da se mi sladko »miga«, kaj si ljudje mislijo o meni. Je pa to novejša pridobitev, z lahkoto priznam.

Bežanje v knjige in svet, ujet v celulozo, je podobna stvar. Vesolje med platnicami je čudovito, a obstaja le tam. Poznal sem dekletce, ki je bilo srečno le med listi vedno nove knjige. Njen obraz je bil takrat spokojen, mil in le sem ter tja ga je nebeško, skoraj neopazno polepšal nasmeh, rojen iz zapisanega v vzporednem svetu. To dekletce se je glasno smejalo le s svojimi velikimi temnimi očmi.

Rad berem. Ponavadi dve, tri knjige naenkrat. Ne počutim se dobro, če mi dogodki, ki jih nosi življenje, kradejo noči, ko lahko berem. Berem, da bi vedel, razumel, kar se da od tistega okoli mene in še kakšno stvar v sebi. Rad berem, ker sem rad sam. Samota je dopust za dušo, če jo znaš ceniti in se znaš z njo pogovarjati.

Rad grem v naravo, tisto v znoju. Včasih komu težko razložim, da ni z njim nič narobe, tudi če ne želim, da gre z menoj. Kaj pa vem, kako naj zapišem ... Morda tako, da v fotosintezi najraje uživam sam.

Taka samota je darilo za tiste, ki so dovolj pogumni, da imajo v njej veliko družbe. Misli so sopotniki, ki jim ne moreš preprečiti, da bi s vkrcali vate, na tvoja pota, naj bo v branje ali v tisto, kar počneš s telesom in za telo na prostem. Več ko bereš, bolj polni so tvoji vagoni, ki jih vlečeš za seboj. Več ko si sam v naporu, bolj se spoznavaš, zavedaš se omejitev svojega telesa, in če imaš srečo, se zaveš realnega dometa svoje pameti. Daleč lahko greš, v knjigah in v naporu, a nikoli ne dovolj daleč, da na koncu poti ne bi počakal na samega sebe.

Vedno se srečaš, še najbolj takrat, ko si tega ne želiš. Ni res, da ko si dobre volje, se počutiš, da si v redu sam s seboj, kot ena oseba, in ali ni res, da ko ti ne gre, da se ti zdi, da je s teboj še nekdo, ki nosi tvoja bremena in se jih nikakor ne more znebiti? Pot skozi celulozo, tudi če se je spremenila v tisto, kar je zapisano na tablicah, in pot skozi sebe s premikanjem telesa sta si – po moje, ne vsiljujem te misli – zelo podobni. Sta beg od realnosti, a če prisluhneš vetrovom, ki v tem času nosijo znanja in spoznanja, si po vrnitvi na planet Zemlja že olimpijski kandidat.

Za olimpijske igre duha in telesa, kot ju imaš v uporabi za časa svojega žitja in žetja življenja.

In ko spet stojiš na startni črti v tekmi življenja, veš, da si dobro pripravljen za vse, kar te čaka.

Privoščim vam prostih, sproščenih dni, s knjigo v rokah in s telesom v uporabi. Oboje naj bo, ne le eno ali drugo.

Po moje. Odločili se boste sami. Sam sem vam le predlagal avanturo, skušnjavo, ki vam lahko naredi to poletje nepozabno.

Potrebujete le nekaj dni samosamote, tudi če ste obdani z drugimi.

 

';