Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Braco Cvjetičanin

Sam svoj krivec

Kriv ali ne kriv, sam si kriv. Odgovor na jamranje vseh, ki nas je prvo pomladansko sonce nagnalo v Prosti Čas. Ni težko opaziti, da lažje delamo, če zunaj ne vidimo sonca. Niste vedeli zakaj so rudarji najbolj pridni delavci? Tu imate odgovor. Takoj, ko skozi okno delavnice zagledamo sonce, če tudi le za trenutek, se v nas prebudi slaba vest. Peče nas celo telo, ker ne moremo biti zunaj v tekaških copatah, z žogo, na kolesu, v gojzarjih, da ne govorim o kopalkah in podobnih športnih rekvizitih, ki so najbolj uporabni, ko je vreme toplo, prijetno, sončno in končno dočakano po dolgi zamorjeni zimi.

Eh, to jamranje…Najprej delo potem…
Iščem(o) razloge. Vsako življenjsko obdobje ima svoje ovire, tiste visoke, ki nam onemogočajo lastno razporejanje lastnega prostega časa. Ko si dijak, te starši omejujejo na minute. Študenta omejuje denar in profesor. Mladega, novopečenega delavca omejuje dokazovanje za strojem, celodnevni delovnik, upanje za boljšo službo, študij ob delu, iskanje samega sebe in…da ne filozofiram o teh najhujših letih.

Potem mlada družina, majhni otroci, sitna baba, tečen desc. Kako naj grem v hrib, če pa sem v prostem času neplačan taksist. Danes imajo predšolski otroci in tisti na »nižji stopnji« osnovne šole, toliko animacij vseh vrst, da starš postane pravi taksist in že skoraj profesionalni »Čakalec«. V tem obdobju  prebere ves časopis tega sveta, spije na hektolitre kave, zapravi na galone bencina in niti ne opazi, kako mu gredo leta kaj šele lepi spomladanski dnevi.

Ok, vem, da morajo kulturno športna in podobna društva in klubi od nečesa živeti ampak, da mora imeti sedemletni otrok štirikrat na teden trening plus eno tekmo čez vikend, pa res ne morem dojeti.

In potem ti, ki jih vozimo in čakamo odrastejo in človek bi pomislil, da ga zdaj nihče več ne rabi razen končno njegov Prosti Čas. In glej jo zmoto, to se zgodi tam nekje pri poznih štiridesetih, zgodnjih petdesetih, odvisno kako si hitel z reprodukcijo. In takrat se pojavi najresnejša kriza identitete pri tebi in pri sopotniku (če ga še imaš). Prva rešitev je ta, da zakon rešujeta tako, da skupaj migata in se skupaj ukvarjata z izbrano rekreacijo. In tako gre tvoj lastni prosti čas spet na vsaj dva dela ali naravnost povedano, spet nisi sam pri tisti stvari. Druga rešitev je ta, da pustiš naj gre vsak svojo pot in potem iz zagrenjenosti ali radosti bezljaš naokoli kot bi spet imel dvajset let…a jih nimaš in zato se to ne obnese, ker te trudne ure osamelosti ujamejo vedno takrat, ko bi moral imeti voljo za prosti čas. Iščeš nova prijateljstva, nove začetke in tako gredo misli spet drugam. Pozabimo to obdobje!

In potem, če imamo srečo pride penzija. Krasno obdobje. Iz pripovedk tastarih se zavedamo, da ima penzionist najmanj časa na svetu. Ne govorim to zaradi njihovega približevanja k parceli pod cimpreso ampak, ker pravijo, da je res tako, da penzionist res nima nič časa.

Zdaj, v današnjih časih nima časa zato, ker njegovi otroci nimajo denarja za vrtec. In penzionist, ki je privarčeval za prvo res po želji kupljeno specialko, zjutraj svojega vnuka in vnukinjo, dan za dnem animira na stare preživete finte, da bi otrok le ne jokal. Danes, sodobni deda pravi: Ne morem s tabo na kolo, ker imam otroke! Emtivraga…ampak ti otroci so otrokovi ne njegovi. In ko starši tam nekje okoli osemnajste ure pridejo trudni domov, so tudi lačni zato mora ta deda in seveda tudi babica imeti pripravljeno pozno kosilo, da bi njegov otrok in tamlada ne šla lačna v posteljo…

In pride čas, ko tudi vnuki odrastejo in žena ne briga več kje tastar hod, če še lahko hodi. Evo ti časa za kolo na pretek. Pred kratkim mi je v tem obdobju živeči prijatelj rekel, da bi on sicer vsak dan kolesaril vendar ne upa zaradi rahle demence, pravi, da se mu lahko zgodi, da sredi klanca ne bo vedel kam gre…spet drugi iz tega obdobja pravi, da lahko kolesari le okoli pokopališča s svečo namesto bidona v košarici…za vsak slučaj, da je blizu, če pride Matilda…
Na koncu samo skoignem z rameni…saj bo… in skušam uživati vsako obdobje po svoje in seveda toliko kot drugi hočejo…
 

';