Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Saj ni treba dosti

 Vrsto ljudi poznam, za katere je bil letošnji maraton v Ljubljani prava prelomnica. Če ga ne bi bilo, se ne bi spletle zgodbe, kot so se. Nekoč sem zapisal, da še nikogar, ki je bil v življenju resnično srečen, nisem videl, da bi začel teči – nesrečnih pa veliko. No, prvi del trditve moram nekoliko popraviti, preoster je. Naj se glasi tako, da je med onimi, ki so v življenju zares srečni in zadovoljni, le malo tistih, ki začnejo teči. Sem se posul s pepelom? Presodite sami, kajti še enkrat prihaja drugi del, tisti, da sem nesrečnih, ki so začeli teči, videl ogromno. Da tek rešuje življenja, trdim, s tekom se izkoplješ iz težav.

Normalen človek ne gre na maraton – pa vendar tečemo na njem.

Hvala bogu.

In hvala bogu Ljubljani za maraton. Zdravilo za vse, ki z javnim zdravstvom nima nobene zveze. Ljubljana je zdravnica in zdravilka, tek je zdravilo.

Rekel sem, da jih bom odšantal deset, a sem v glavi in srcu našel razlog, da jih 21. Zvečer sem imel stvari v glavi pospravljene.

Adijo, iluzije, adijo, sranje, dober dan, sonce. Dober dan, življenje.

***

Tri dni dni pred maratonom se mi je izpolnila želja, ki je v meni brcala že dolgo. S kolesom po Kočevskem rogu. Res je, da sem bil v ekipi daleč najšibkejši člen, pa vendar … Pustolovščina za seniorja na ciklokros kolesu, nič ne vidiš, kaj je pod listjem na ozkem kolovozu, kompanjoni so jo odkurili, ti pa se fajtaš z dioptrijo, ravnotežjem in leti, ki so za pazit vnuke, ne pa za začetek kariere ciklokrosista med medvedi. Kakšen zaklad imamo v domovini, pa ga sploh ne poznamo; fantje, domačini, ki sem jim po svoje uničil kolesarski dan, so rekli, da Rog dobro poznajo – a da je to, kar poznajo, morda pet odstotkov vsega, kar leži doli na slovenskem jugu. Neskončno hvaležen se jim za tisti dan.

Gozdne ceste so, da bi se po njih lahko vozil s cestnim dirkalnim kolesom – tako gladke so. Gozd v jeseni je pač tak, da – če bi se že moral odpeljati v vzporedni svet – bi se skozi take pogrebne rože. Kako lepo je živeti!

Ščepec pameti za v tiste kraje ne škodi – to niso le tiste stezice, ki so nekdaj bile, to so ceste, speljane po divjem svetu, kjer je mestni človek tujek. Naravo je treba varovati, jo spoštovati in vedeti, da to ni Discovery Channel, ampak resničnost. S Sloveniji imamo pragozd in imamo zveri; trk divjine in človeka, ki se ne zaveda, da je v taki naravi le gost, ki mora spoštovati pravila vedenja na obisku, je lahko tudi nepredvidljiv. V te hoste pojdite z vodnikom. Roška pešpot. Na pomlad, mislim, da imajo tam doli nekajdesetkilometrski pohod po tej divjini, ste morda pomislili, da bi se v pohodnih čevljih v dveh dneh spoprijeli s svojih strahom pred divjino?

***

Sobotno jutro umitega dne in čudovita kolona na avtocesti proti morju, pot v Sežano, k Barbari in Božu in spominom, kako je davno nastal Tekaški pozdrav jeseni, se je iz velikega pričakovanja spreminjala v veliko čakanje. Nič ne bo s tekom skozi kraško jesen in ruj, zamudil bom. In sem, čeprav so start premaknili za četrt ure. Sežana zadnjih petnajst let velja za tekaško mesto, Mali kraški maraton in Tekaški pozdrav jeseni sta prireditvi z dušo, tu se tek zares pripravlja – tako kot v Ljubljani – za tekače, ne pa za sponzorje ali bildanje ega organizatorjev. Velika darilna vrečka in ogromno sponzorskih zastav včasih prinese tudi spoznanje, da je človek številka, ne pa dobrodošel gost.Kaj ostane zamudniku? Veliko. Če počakaš, da se tekma konča, in se v miru preoblečeš v tekaško opremo in se sam odpraviš po poti, kjer so prej tekle stotnije. Počasi se prašiš po makadamu proti Lipici in pozdravljaš pohodnike, ki so del iste prireditve. Ko makadamska cesta postane ožja, te tudi narava še bolj vzame vase, začutiš, da si njen del in da si tu, čeprav tujec, tudi doma, samo če se upaš in če si pripravljen za to kaj storiti. Ura, čas, to ni več pomembno, počasi prožiš korake zadovoljstva in rišeš še en krog z nasmehom v svojem življenju. Znoj odnaša slabo, misli postanejo jasne, jasno ti je, da v življenju nekatere stvari zmoreš in drugih ne. In da moreš biti najprej pošten v sebi, zase, če hočeš prevzeti odgovornost za druge. Ni vse zlato, kar se sveti; ja, kako res je to. Lepo je, ko ti uspe odteči iz dežele oblike v deželo vsebine.

Pozdrav z neznancema postane spoznavni trenutek z nekom, s katerim si deliš ta svet, a tega nisi vedel; en sam pogovor o tem, kar počnemo, tečemo, kolesarimo, beremo in pišemo, neprecenljivo. Pozdravljena, Klemenčiča. Koliko tistim, ki se nam zdijo tujci, damo možnost, da bi postali znanci? Saj ni treba dosti, le vrniti pozdrav in postati, prisluhniti trenutku, ki ni prišel brez namena.

***

Ljubljana, Rog, Kras. Tri postaje v dobrih dveh tednih, tri početja telesa, ki spravljajo v pogon glavo, včasih iz tega pronica še kaj v dušo in je morda tako dobro tudi za druge. Nič posebnega.

A za to je treba nekaj storiti. Nekoč se je treba odločiti, da bomo povečali hitrost svoje hoje, da ne bomo pešci, le udeleženci v prometu, ampak pohodniki, ki vedo, da se je treba za pot skozi življenje dobro pripraviti. Da brez truda ni napredka. Nekoč se moraš odločiti, da boš vstopil v deželo znoja in bolečih mišic, da boš iz telesa, ki se najprej temu upira, vstopil v svet, ki ga poganja gibanje. Dati obliki vsebino. Pravo, ne take, kot bi jo radi prikazali pred drugimi, kot bi želeli, da nas vidijo drugi.

***

Bilo je leta 1967 ali 1968. Za seboj sem imel eno, morda dve uri gimnastike. Ne vem, kako to, da me je trener poslal na republiško prvenstvo v gimnastiki, znal nisem nič. Očeta sem prosil, naj me pelje na Tabor, a me ni hotel. Prav, grem pa sem. In sem šel sedem-, osemletnik peš iz Bežigrada v Center na tekmo, kjer sem bil predzadnji.

A tistega istega dne sem začel pot, ki se pred menoj vije še danes. Obraza človeka, ki me je poslal nanjo, se ne spomnim dobro – a takrat, ko je s prstom pokazal name in rekel »ti pojdi, imaš postavo kot en Cerar«, mi je spremenil življenje. Ne vem, kaj je videl v meni, a suhcu, sestavljenemu iz samih kosti in brez ene mišice, je odprl svet.

';