Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

»Rogla car trajbaj!«

Sicer je julij rezerviran za Pag. Za »ribu na bilu«, sončne zahode na terasi, neskončne bevande, kruzanje med zalivi, kreganje ali je to sardela ali inčun, dalmatinske kletvice, opečena čela in podobno. In poletje je huda reč, sploh v takih razsežnostih kot letos. Namesto prevečih kav, ki se izmenjujeo s travarico na sprednji in zadnji terasi, sem letos priklenjena na Francijo, vsaj pred TV. Pot do Dusseldorfa je dolga, tečna, če nas ne zaliva dež stojimo v zastoju, najpogostejša beseda na radiu je »stau«, » Stau, stau, uber alles«, si mislim. Redko redki so trenutki, ko smo vsi štirje člani družine zaprti v istem prostoru, in za uspeh se bo smatralo že to, da se do avstrijske meje ne pobijemo,  kilometri na števcu pa kar nočejo pasti čez 1100km, kar bi naznanjalo konec poti.

Zgodovina naj bi učila človeštvo - ne vem kolikokrat smo se skozi zgodovino že naučili, da nekaj kar je francosko ne moreš dati Nemcem. Niti croissant in knedl, nista na isti valovni, ali pač. Sprašujemo se že, če smo v pravem mestu, nikjer nobenih tabel, rumena barva samo na semaforju. Ko pridemo do Rena, se, čeprav za ubog kilometer stvar spremeni. Povsod ograje, Primož mi je povedal, da se bodo iz odra za predstavitev ekip, zapeljali še po mestu. Ljudi je res ogromno, to mi je jasno, ko rinem pod oder, tako kot jaz, tudi ostali pričakujejo spektakel. Če gre primerjati z otvoritvijo lanskega Gira na Nizozemskem, to zagotovo bo. V Apeldoorn sem sicer prišla na zaključek šova, ker me je g. Roglič poslal na napačen kraj – na štart naslednje etape, ko popizdim v telefon reče, da mu »je tko reku Robert« (sotekmovalec), zavijem z očmi in se spomnim Tenerifov, ko sva hotela na vulkan El Teide, pa sva ob 16.03 zamudila zadnjo gondolo na vrh vulkana, ki je peljala ob štirih, »ker je Stivi reku da vozi ceu dan!« » Čaki malo, ali Steven Kruiswijk mogoče karte štemplja na šalteru?«

Suma sumarom, predstavitev ekip je bila za institucijo kot je Tour polomija.  Nerazumljiva nemščina izmenjaje z otroškim pevskim zborom, kot na prireditvi ob občinskem prazniku.
K sreči imajo Nemci Tonyja Martina, da vedo kaj gledajo, zdramijo se le takrat, pa še to slabo. Zraven je Ren, tihi Ren, pogovor se klasično preusmeri na barke, slišim nekaj kot »kolko te ma to ugreza da lahko tu pluje«.
Namesto da razpravljam o ugrezu raje poiščem mojo črno rumeno čebelo, da gremo na pivo. Tip pride s kolesom, in to kolo vsi gledajo, hladen je kot špricer, medtem se kolesarji še vedno fijakajo po centru mesta, »da neb slučajno ploskala« zasika v hecu, ko gre mimo ne vem kdo že.
Naslednji dan je za počitek, nič več intervjujev reče, ko ga čakamo pred hotelom z dvema visokima, ali nizkima, nimam pojma, feltnama, ki smo jih pripeljali nazaj iz državnega prvenstva. Umazana, valda, ker nimam pojma o tehničnem vidiku kolesarstva, in niti ne vem kako se to prime, eno fedro, se mi zdi sem že zgubila, pssst. Če si na startni listi Toura vsi želijo nekaj od tebe, pri parku pred hotelom je njihov klubski avtobus, vse je sterilno čisto in devet omaric je pripravljenih na jutri. Zraven številke ena je poznano ime in slovenska zastava.
»Dva človeka imamo s sabo, da nam jogije nosita po hotelih pa menjavata, da skoz na istih spimo.« reče. Začudim se.

»Pa še dva druga sta, ko ceu dan sam pipsata, razkužujeta kljuke pa te stvari!« Zareži se, beseda »pipsati« se mu zdi blazno smešna.
Večer pred soboto je oster, vsaj zame. Primož je ledeni kralj, ali pa se mi tako samo zdi. Zakaj bi si oteževal življenje, preprosto.
»Kaj če bi na listke napisali rezultate, kako mislimo da bo jutri?« rečem za mizo, električna napetost poka čez piskre.
»Če pa vsi mislimo isto,« se oglasi moj brat Dominik, s partizanskim imenom Vinko, ki je že ponarodelo.
Spogledamo se in čutim, da ima prav, veseli da sedimo, potem ko nas je omenjeni partizan, skorajda biolog, cel dan vlačil po botaničnem vrtu in buzeriral z latinskimi imeni dreves in predaval o kislosti zemlje v Nemčiji. Who cares.
Še preden zjutraj odprem oči, zavoham dež na asfaltu. Slabost. Je to trema, strah? Dežuje skozi, do starta sem premočena. Sprehodim se skozi parkur  z avtobusi, tovornjaki, avti – ta šport je veličasten. Primož je na ogledu proge, pravijo. Ko se približuje njegov start, malo manjka, da se ne požrem. Tako dežuje, da kolesarje po ravnini z vsem spremstvom opazim kake 100m pred nosom. Zvoni telefon. Vem, da potrebuje še zadnje besede zaupanja.
»Nč, grem!« reče.

Jaz mu, kot vedno, v uho trobim besede odbojkarskega veleuma Vanje Grbića, »majstore, kad si ovdje, je posebna čast…. Na teren se ide, da se gine«, in tako dalje, vse do solz.
Na tej točki je smiselno omenit, da sem jokica ekstra kategorije. Kmalu bo minilo dve olimpijadi časa do Vancouvra, pa še vedno hlipam, ko se samo spomnim kako je Petra Majdič padla v luknjo ob progi. V kolesarskem žargonu bi bila poimenovana HC jokica in občasno me Vinko naziva z ne-zavidanja vrednim vzdevkom »mala cmizda«. Hitro mi začne zmanjkovati minut za cmizdenje, zberi se Lora, zdaj gre zares. Iz levega ovinka priletita dva motorja, za njima bela čelada, tako nizko, da se komaj vidi čez ograjo. Kričimo, cela sem na cesti, gospa Nemka na moji desni si pokriva ušesa, in me neodobravajoče gleda izpod čela.
»Kaj te zijaš, sej pa te nisi v gledališču, baba,« se zahvalim za slovenščino.
Zastave so tako zelo premočene, da nočejo vihrat. Nič ni to, si mislim, vse je proti nam, pa kaj. Ko laufam proti big screenu, za trenutek, drobec sekunde, mi glavo preseka misel, »pa saj ni mogoče, da bi padli trije iz iste ekipe«.  Pogledam v nebo, marela gor, marela dol, ovijem se v slovensko zastavo, mrzlo je in nisem subjektivna, ampak najbolj je deževalo ko je startal Chavanel in minuto za njim Primož.
In potem čakamo, na natezalnici iz srednjega veka, tako je napeto, dolgo ni nič in nato se znani obris pojavi na ekranu, snemajo ga v obliž na kolenu, od padca na Nizozemskem, včeraj mi je povedal, da si bo prelepil krasto, da bo bolj aero. »Zakaj ga snemajo v noge?«
Na vrhu ekrana zazija krvava razcefranina na boku. Nekdo me je boksnil v trebuh, si mislim. Zadaj je drevo, na katerega se naslonim, s srcem v ustih. Kolesarstvo je pač tak šport, ki te v smislu usodnosti hitro prizemlji. Prizemlji je mila beseda, na tla te vrže. Med dežjem, ki se je tistega dne vlival v Ren, sem večkrat ujela besedo chute, francosko za padec. Kako smešno deluje kolesarstvo - v stotinki sekunde, pričakovanja iz rumene majice tresnejo na golo preživetje. Valverde je tako zelo priletel v ograjo, da so s ceste spirali kri.

Tam, pod tistim drevesom, ki sem mu pozabila latinsko ime od včeraj, me poleg mačkaste slabosti v želodcu, prešine zgolj ena misel – da je, kolikor okoliščine pač dopuščajo, OK. Glasno ga pospremimo v cilj in kasneje mi pove, da nas je slišal. Nikoli ne sliši. Na velikem zaslonu se G veseli zmage. Njegovi in moji, stojimo pod istim drevesom, sklenjeni s ponosom, da imamo možnost biti tu, v upanju, da ni prehudo in pikrim spoznanjem priložnosti, kaj bi lahko bilo če…Ampak za »če« v športu ni prostora.
Ko je v cilju zadnji kolesar, dež po Murphyjevsko poneha. Pri klubskem avtobusu ga ni in nihče ne ve nič. Baje je na doping kontroli, hitro preštejem, da je to tretja v treh dneh. Pravijo, da je padel dvakrat. V prvem ovinku in potem v četrtem. Enkrat na glavo in potem na levo stran. Z vsako besedo se posedam globlje vase, želodec se mi obrača kot klopotec v septembrskem vetru.

» He is on his way«, reče nekdo v Lotto oblačilih, ne vem kaj dela in kdo je, ker so obrazi danes zame izgubili imena.
Na daleč ga zagledam med množico, na kolesu je, zadaj bobnijo kolumbijske zastave, ta narod je obseden. Sestopi s kolesa, z luknje na golenici mu lije kri, vidi da sem na robu, še sama ne vem česa.  »Halo, dej nehi, nič mi ni,« potegne, ne vem od kod. Trudi se me gledat v oči, da bi mu verjela.

»Dvakrat si padel?« rečem previdno, s knedlom v grlu. Bi rekla cmokom, pa smo bili v Nemčiji.
»Eh, un ne zna anglešk,« se zareži, » Na zobnik sem se udaril,« pomigne na nogo, rana je tako globoka, da je zagotovo do kosti.
Časa za pogovor ni in tramvajska postaja je mravljišče. Železna škatla nas z ostalimi premočenimi fanatiki odpelje proč in vse se počasi umirja. Mesto Dusseldorf je za grand depart plačalo 11 milijonov. »Joj Tony, kako si ga posral«, je vse, kar mi pade na pamet.
Izstopim prej, ker grem k njemu, na poti do hotela v nekem tunelu gori. Primož je pri dohtarju, ko stojim pred vrati, me osebje in člani ekipe zgroženi sprašujejo kako je, njega ne upajo, reče Jos, medtem ko jaz skomigam z rameni.
V sobi tišina, jaz sedim na postelji, on na stolu, iz obliža na golenici kri že davno kaplja v čevelj. Med naju so vrinjene besede, za katere ne veva če so pravilne. Molk in nihče ne spada nikamor. Zunaj preko parka, zdaj sije sonce. Nekje blizu igra pleh banda. Jaz želim veselo pesem, me prešine, ko ugotavljam, kdo nam je ukradel dan.

»Rajš ruknem, ker sem šel prehitro, pa če ne padem zmagam, ko pa da grem po jajcih pa sm deseti,« glasen stavek preseka tišino. Vem, si mislim, rečem pa nič.
Vedno je vse ali nič, srednja pot ne obstaja. Greš na glavo, odpove kontrolna plošča ali pa v nebesa. Oči so mu odzelenele, vidim, čeprav sva oba tako trmasta, da dvig pogleda smatrava kot poraz.
»Ampak mimo je,« poblisne, naglo zasuka glavo, »kua čem zdej, j* ga.!«

Krvotok od benzina, pred mojim očima ravan put, ovo je žestoka mašina… reče Bajaga v eni od svojih mojstrovin. Žestoka mašina, Nemčija te je nesramno vrgla po tleh.
Oddaljim se nekaj let nazaj na Trojane, ko še nisva bila čisto celota. Preko mize ga vidim ko razlaga nekaj o dirki, kako bi rad zmagal in to, in jaz itak ne poslušam, ker samo gledam kako premika obraz in mi je nerodno in potem vprašam: »Zakaj pa moreš zmagat?« in on dvigne čelo na tisti Rogličevski način in butne: »Ja kva, a bom drug?«. Zdaj razumem.

Naslednji dan mesto poka po šivih, množica do starta odšteva kot za novo leto, različne barve dresov se razmažejo v mavrico ko zdrvijo mimo, preštevam Lottote v grupi, ko so vsi že skoraj mimo, se Vinko, na srečo pol metra večji od mene, zadere »AJDE Primož«, do ograje ne morem, pa vidim, da se ustavi, stegnem roko preko tujih glav, ki v prvi vrsti molijo flomastre za podpise, knokavtiram eno žensko, in s stiskom roke se posloviva, trenutek je skorajda večen, in samo to bom nesla s sabo v Pariz.
Kak teden kasneje, grem z najbolj dragima prijateljicama iz Bovca nazaj čez Vršič. Pred tem smo po damsko lovile six packa piva po Soči, ki nam ga je odnesel tok. Visokogorske nevihte niso hec, in medtem ko se nebo z nehumanim dežjem znaša nad hribi, po dveh vnovičnih Primoževih padcih zategnjena razmišljam, da na trenutke sovražim kolesarstvo.

In tam je bil, poslan v uteho. Morda znamenje. Malo pod vrhom z očesom na cesti ujamem napis »Rogla car trajbaj!«, iz Dirke po Sloveniji leta 2013. V nevihti, ki me je umirila, se blago nasmehnem, kot da sem doma, pri njemu počepnem, asfalt ošvrknem z roko, in vem, vse bo v redu, če pa si bil ustvarjen za težje stvari kot zmage...

';