Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Rio in vrednostni sistemi

Ne le za športnike in njihove trenerje, tudi za organizatorje in vse, ki so kakor koli vpleteni v dogodek, ki mu pravimo olimpijske igre, sta praviloma zadnja dva tedna pred uradnim odprtjem iger še posebno naporna. Podobno kot se športnik trudi, da se pripravi na to, da bo sposoben iz svojega telesa iztisniti vse, kar je v predhodnih letih vanj vložil, se vsi, ki so oziroma smo (so)odgovorni za uspešno izvedbo iger, trudimo, da bi vse, kar je bilo skrbno načrtovano več let, delovalo čim bolj brezhibno tudi v praksi.

Enako kot večina športnikov svoje izvedbe stopnjuje od kvalifikacijskih nastopov do bojev za kolajne, tudi izvedba dogodka na začetku pokaže šibke točke, ki se, običajno, hitro odpravijo. Tudi tokratne igre niso nobena izjema, čeprav se je predvsem zadnje tedne »zahodna« propagandna mašinerija trudila na bolj ali manj pritlehne načine Brazilce prikazati kot povsem nesposobne za organizacijo takega dogodka, igre v Riu pa že v naprej označiti za popoln polom. Vse skupaj je »čistunski« Zahod zabelil še z rusko dopinško afero ...

Sam sem kot športnik večkrat občutil organizacijske pomanjkljivosti oziroma spodrsljaje med igrami. Izmed šestih iger, ki sem se jih udeležil kot športnik, so mi bile najljubše prav tiste, ki so bile pred svojim začetkom deležne največjih kritik. Igre v Atenah pred 12 leti. Prav tako kot letos so domačini zamujali z gradbenimi deli, organizacijsko so bili po mnenju drugih popolnoma nepripravljeni, varnost nezadovoljiva ...

Ampak to, kar jim je v Atenah uspelo narediti v zadnjih tednih in dneh pred začetkom iger, je bilo neverjetno. Poleg tega da so vse (pomembnejše) službe delovale dobro, so domačini s svojo mediteransko toplino in iznajdljivostjo dodali se nekaj, kar je delno uspelo le še Špancem v Barceloni, niti približno pa ne organizatorjem iger v Atlanti, Sydneyju ali Londonu. Res pa je, da zelenicam v olimpijski vasi, v nekaj dneh od njihove ureditve, ni uspelo ozeleneti.

Podobno vidim trenutno stanje v Riu. Slika je bila pred štirinajstimi dnevi res videti precej klavrna. Vendar se je tempo dela v finalnih dneh strašansko dvignil, število delavcev močno povečalo in večina problemov, vsaj kar zadeva podporne službe, je bila odpravljenih. Občasne težave z delovanjem kakšnega stranišča pa bi lahko pripisali tudi pospešenemu delovanju prebave športnikov pred – za mnoge med njimi – najpomembnejšimi predstavami v življenju.

Stanovanja so bolj ali manj urejena, posebnemu sistemu čiščenja smo se tudi prilagodili, hrana je zadovoljiva oziroma takšna, kakršne smo na olimpijskih igrah vajeni, prevoz športnikov na tekmovališča in z njih deluje odlično od samega začetka. Na presenečenje vseh tudi olimpijska linija, ki uradnim vozilom omogoča ekspresno vožnjo po mestu, kljub s pločevino zabasanim ulicam in avenijam. Skratka, organizatorji in domačini so nas, glede na stanje pred dvema tednoma, močno presenetili.

Sicer so še vedno težave pri zagotavljanju logističnih rešitev za »pomembneže«, med katere tokrat, glede na mojo akreditacijo, baje sodim tudi sam. Po dveh dneh slabih izkušenj in po nekaj zamujenih nastopih slovenskih športnikov sem se pač moral prilagoditi razmeram. To pomeni, da bom namesto voznika, ki ga imamo sicer na voljo in najverjetneje pozna Rio še manj kakor jaz, avto po mestu pogosto vozil sam. Nič hudega, saj tako ali tako nerad sedim na zadnjem sedežu.

V primerjavi z igrami v Atlanti, ko vozniki avtobusov s športniki pogosto niso našli cilja, se zdijo tovrstni problemi nepomembni. Roko na srce, res niso ključni. Najpomembneje na igrah je, da imajo športniki optimalne razmere za maksimalne nastope. Vsi drugi smo, pa naj bo nekaterim všeč ali ne, obrobnega pomena.

Mogoče nisem bil pozoren, mogoče sem že pozabil, toda ne spomnim se, da bi predstavniki katere koli reprezentance v Atlanti delali podoben kraval kakor Avstralci v Riu. Nekateri na našem planetu so (žal) nedotakljivi.

Če bi primerjal hrano v olimpijski vasi, namenjeni veslačem pred štirimi leti v Londonu, z izbiro v Braziliji, bi lahko popisal dodatno stran. Ampak uradno je bilo na otoku vse popolno.

Ne le v športu, tudi sicer v svetu žal obstajajo (vsaj) dvojna merila. In velesile bodo vedno tiste, ki nam bodo vsiljevale standarde, ki zanje nujno ne veljajo. Sam se počutim v Riu kot gost, ki so ga domačini toplo sprejeli, vendar zanj svojih navad in načina življenja ne nameravajo spreminjati. K sreči.

Ne želimo si, da bi bil edini pravi vrednostni sistem sistem zahodnih velesil.

';