Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Rio. Kot bi šel na igre prvič

Vse od leta 1992 so zame to olimpijska in ne prestopna leta. Leta, ko se je, ob že tako ali tako obsežni vlogi športa v mojem življenju, vse še bolj podrejalo enemu samemu velikemu cilju; uspešnim predstavam na olimpijskih prizoriščih. Po dveh desetletjih in šestih nastopih na igrah so pred mano še sedme. Vendar bo tokrat moja naloga popolnoma drugačna od tiste, ki sem je bil vajen zadnjih dvajset let. Čeprav priprave na igre pri meni nikoli niso potekale rutinsko, sem se nazadnje pred štirimi leti vendarle pripravil precej bolj celostno kakor na prve, ko sem imel dvajset let in nobenih olimpijskih izkušenj. Kot najstnik enostavno ne razmišljaš prav dosti, kaj bi narobe sploh lahko šlo. Konkurenca je poznana, rezultati na treningu spodbudni, (dober) rezultat na tekmovanju pač nekoliko bolj odmeven.

Da je trening programiran na meji telesnih in duševnih sposobnosti, da so vsi konkurenti prestavili v višjo predstavo, da so, zaradi odmevnosti tekmovanja, pritisk javnosti, pozornost medijev in druge obšportne aktivnosti precej bolj obsežni in zahtevni, kot najstnik nisem niti opazil. Med hojo po tanki meji med vrhunsko pripravljenostjo in pretreniranostjo sem gledal le naprej in navzgor. Kakšen bi bil zdrs, če bi stopil na drugo stran te meje, nisem niti pomislil.

Sem se pa tega začel vse bolj zavedati z vsakimi naslednjimi igrami. V smoli drugih sem sam imel srečo, da so mi njihovi zdrsi odpirali oči. Brez izjeme so olimpijska tekmovanja postregla s povečanim številom presenečenj. Porazi favoritov so precej pogostejši kakor na drugih tekmovanjih. In ko opaziš, da so presenečenja oziroma razočaranja vsaka štiri leta precej pogostejša, se začneš spraševati, kdaj boš na vrsti sam. In prav ta strah in vse več (negativnih) izkušenj te spodbudi, da se začneš resno spraševati, katerim neprijetnim okoliščinam se lahko izogneš, za katere je treba imeti pripravljene odgovore, na katere nimaš in ne boš imel vpliva.

In ob tovrstnih spoznanjih se šele zaveš, kako drobni elementi sestavljajo zelo velik mozaik, ki mu pravimo uspešen nastop. Verjamem, da je marsikomu težko razumljivo, toda tekma svetovnega pokala, čeprav z istimi nasprotniki in le nekaj dni pred njo ali po njej, je neprimerljiva s spopadom istih konkurentov na olimpijskem prizorišču. Ob enaki fizični pripravljenosti so končni izidi pogosto drugačni.

Kot vodja slovenske olimpijske reprezentance se letos v Rio de Janeiro odpravljam s podobno mero izkušenj kakor v Barcelono. Čeprav sem na njih reden udeleženec vse od leta 1992, bodo to zame, pa tudi za večino naših športnikov, v veliki meri (spet) prve olimpijske igre. Vendar priprave nanje, nasprotno od Barcelone, potekajo ob zavedanju, da sem v tej vlogi novinec. Novinec z bogatimi izkušnjami, kako se športnik počuti na olimpijskih igrah, kaj ga moti, za kaj je lahko (bolje) poskrbljeno in na kaj ne more(mo) vplivati.

Včasih se mi zdi, da sem v službi Iztoka Čopa na preteklih šestih igrah. Vidim, kdaj je Iztok Čop športnik od vodstva pričakoval preveč, pa tudi, kdaj bi vodstvo lahko kaj postorilo bolje.

Upam, da mi je in bo še v prihodnjih nekaj tednih prav ta kritični pogled v preteklost pomagal uspešno opravljati in opraviti častno in odgovorno nalogo – prispevati nekaj kamenčkov v mozaik uspešnih nastopov posameznikov in cele reprezentance.

Prav tako od svojih sodelavcev, ki imajo za seboj več uspešno izpeljanih nastopov na olimpijskih igrah in s tem tudi precej izkušenj s specifiko in zakonitostmi dela na njih, pričakujem popolno angažiranje in zavedanje, da je naše poslanstvo tam zagotoviti optimalne možnosti za naše športnike. Da bo naloga športnikov v Riu edino in samo čim uspešnejši spopad s pritiskom tako velikega tekmovanja in s konkurenco na tekmovališčih.

Želim si tudi, da bi se športniki in njihovi trenerji zavedali, da bodo v dneh bivanja v Riu del večpanožne reprezentance. Precej številčnejše in drugačne, kakršnih so vajeni. Reprezentance, katere člani imajo zelo različen ritem nastopov in način priprave na nastope. Zato upam, da nam bo uspelo ustvariti pravo ozračje, da se bo vsakdo lahko sprostil, ko bo to potrebno, čutil podporo reprezentančnih kolegov in imel svoj mir, kadar si ga bo zaželel.

Da bodo športniki lahko izrabili priložnost, ki jih tako izjemen dogodek ponuja, so pomembni prav vsi, na pogled še tako banalni detajli.

V mozaiku je majhen kamenček opazen šele, kadar ga ni. Upam, da bomo po olimpijskih igrah neopazen del krasnega mozaika.

';