Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Rekreacija (tudi) za otroke

Pred dnevi sem na medmrežju našel zapis o odraščanju rojenih v 50., 60., 70., in 80. letih prejšnjega stoletja. O (ne)kompliciranju pri vzgoji, o (ne)nadzorovanem preživljanju prostega časa, o (ne)kompliciranju okoli (ne)zdrave prehrane ... Na kratko, o samostojnem odraščanju, ko si je vsak izboril svoje mesto na ulici in med vrstniki, ko so ti drugi dali jasno vedeti, kje je tvoje mesto oziroma kje ni, ko si, ko si storil neumnost, začutil težo očetove roke ... O odraščanju brez mediacij, brez psihologov in socialnih delavk, ko iz šole niso klicali staršev, da si (spet) brez šolskih copat. O odraščanju, ko so bile napake sprejemljive, posledice pa poučne. O odraščanju, ki nas je učilo poguma in odgovornosti. Odraščali smo v času, ko nam niso na vsakem koraku mediji solili pameti o tem, kako je treba živeti in kaj je za nas najbolje. To smo morali pogruntati sami.

Je pa medijem očitno uspelo pozneje, kajti prav mi, ki smo odraščali, v primerjavi z današnjo mladino, zelo samostojno, smo povsem izgubili zaupanje v naše otroke. Na vsakem koraku jih želimo obvarovati pred neprijetnimi izkušnjami. Potolčena kolena, umazane roke, strgane hlače niso več znaki normalnega mulca, ki je preizkušal skladnost naravnih zakonitosti in svoje domišljije, ampak malomarnih staršev, ki svojega otroka zanemarjajo! Danes moramo v vsakem trenutku vedeti, kje je naš otrok in kaj počne. Ves čas smo z njimi, hkrati pa povsem drugje.

Instantni način življenja, ko (skoraj) vsak takoj dobi vse, kar si zaželi, je zelo slaba popotnica v življenje naših potomcev. V prihodnost, ki bo verjetno precej bolj kruta, kot je bila pred leti naša.

Tudi v športu se vse pogosteje dogaja, da svetovne prvake in olimpijske zmagovalce vidimo že v otrocih in tako z njimi tudi ravnamo. Pogosto so že desetletni otroci, včasih še mlajši, deležni športne specializacije.

V obdobju, ko naj bi se še nekaj let predvsem »igrali šport«, trenirajo po petkrat na teden, v tretjem razredu osnovne šole imajo status športnika. Če zdržijo vso torturo, so nekateri res med najboljšimi na svetu v najstniških kategorijah, pozneje pa se jih velika večina izgubi v povprečnosti. Tudi zdravstveni problemi, ki so posledica preobremenjenosti v dobi odraščanja, niso nič nenavadnega.

Zakoni narave, k sreči, ostajajo enaki kakor pred desetletji in se niso prilagodili našim zahtevam po takojšnji uresničitvi naših želja. In zato je lahko šport tudi odličen vzgojni »pomočnik«.

Zakaj otroke siliti v zgodnjo specializacijo, naj si odgovorijo predvsem starši in tisti trenerji, ki jih zanima le rezultat njihovih varovancev, ne glede na to, kakšne posledice bo to pustilo na otrocih. Da so v absolutni kategoriji njihove možnosti omejene, je večini, ki imamo vsaj malo športnega znanja, hitro jasno. Predvsem v športih, v katerih posamezniki vrhunce svojih sposobnosti dosegajo med 25. in 35. letom starosti, je v dobi odraščanja treba (športni) organizem razvijati in pripraviti na napore, kakršne zahteva vrhunski šport. Tistega, kar je zamujeno pred puberteto in med njo, se pozneje ne da nadomestiti.

Ustvarjanje vrhunskega športnika je dolgotrajen in kompleksen proces. V maratonu vodilni položaj na 10. kilometru še ne pomeni zmage, hkrati pa (pre)velik zaostanek onemogoča boj za vrh.

Kje so danes šolska športna društva, ki so nam omogočala (brezplačno) ukvarjanje s skoraj vsemi v lokalnem okolju uveljavljenimi športi? Kar nekaj let smo se preizkušali v različnih športih in tako pravzaprav imeli možnost izbire in poznejše specializacije, kakršne današnji otroci na žalost nimajo. Šele proti koncu osnovne šole smo se nekateri vpisali v športne klube in začeli svojo »specializacijo«, večini pa so ostale veščine, zaradi katerih se še danes z veseljem rekreirajo.

Krožke so vodili zanesenjaki, ki so šport in delo z otroki imeli radi, mnogim med nami pa privzgojili ljubezen do športa. Čeprav brez formalnih znanj, so svoje delo opravljali celo bolje kakor marsikdo izmed izobraženih trenerjev, ki jim je tovrstno delo zgolj služba.

V želji po povečevanju števila športno aktivnih državljanov bi se vendarle veljalo zazreti tudi v preteklost, ko ni bilo vse tako mračno, kot nam nekateri želijo prikazati. Vrnimo otrokom možnost (brezplačnega) izbiranja in ukvarjanja s športom. S tem bomo povečali pregled nad nadarjenimi posamezniki, predvsem pa mnogim omogočili bolj kakovostno preživljanje prostega časa. S pozitivnimi športnimi izkušnjami v otroških letih bomo, o tem sem prepričan, v prihodnosti povečali tudi delež aktivnega in bolj zdravega odraslega prebivalstva.


 

';