Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Recept za veselico, kot je še ni bilo

Kar nekaj časa nisem verjel, ampak zdaj pa vem: zadnja leta srečujem vse več ljudi, ki so se odločili, da bodo stvari, kot so v Sloveniji narobe zastavljene, začeli spreminjati; ker tako, kot je, več ne gre. Vedo, da jih ne morejo spremeniti s peticijami o osnovni šoli, z iskrivim govorom na Prešernovi proslavi enkrat letno, s kazanjem na čudna pota odločanja v akademskih sferah, ko se življenje na videz pokaka tako na logiko kot na znanost …
Mnogi so spoznali, da lahko svoj jutri in pojutrišnjem svojih otrok spremenijo le, če začnejo razstreljevati sebe. Počasi, vsak dan po malo. Topijo, drobijo, razstavljajo svoje ege, težka je, počasi gre, hudo je, kako bi ne bilo, ko se morajo stepsti s samim seboj ... Sam sebe moraš na gobec in se ob tem še dobro počutiti, ker delaš prav ...

Z lastnim zgledom vplivajo na okolico. Čeprav se zdi, da tega nihče ne opazi, pa ni tako.
Če ne zaradi drugega, že zato, ker pri nas tisti, ki hoče biti normalen in pošten, hitro izpade čuden …

Več čudnih za normalnost? Ko se čudnost začne dovolj pogosto ponavljati, začne vplivati tudi na druge.
Tudi tisti, ki so pred tremi desetletji tekali naokoli za svoje zdravje, so bili v očeh drugih čudni. Pa se je sčasoma obrnilo tako, da so danes čudni tisti, ki prav nič ne migajo.
Glede na množice, ki se znojijo za svoje zdravje, bi človek mislil, da smo zdrava družba. Verjetno je bolj res, da smo relativno fit družba, zdrava pač manj. Namreč, zdravje je tudi tisto, kar se dogaja od vratu navzgor.
Od novega leta do danes je za rakom na novo zbolelo nekaj sto ljudi, sem pravkar slišal na vogalu, v bolnici.
Če je to res, nekaj ne štima.

Kako je mogoče, da v tem delu sveta, ki je pravzaprav košček raja, namesto nasmehov polzi toliko solz?
Ne vem, sem bolj oglate pameti. Nepoučen odgovore iščem v vsakdanu, kot ga pač vidim in razumem. V naravi, letnih časih, ljudeh, zgodovini in Evropi.
Morda bi to znali pojasniti znanstvenik Alojz Ihan, pisatelj Miha Mazzini in filozof Slavoj Žižek?
Ne verjamem, da smo socialna država zato, ker imamo javno zdravstvo in ker nismo pustili, da se nam zgodi zasebno. Ker če se javno zdravstvo ohranja takšno, kot je, zato, ker privatni lastniki nikoli ne bi kupovali tako dragega materiala, kot ga javne zdravstvene ustanove, potem je vse jasno.

Javno zdravstvo je predober biznis za zasebnike, ki ne verjamejo v zasebno zdravstvo, da bi se kar koli spremenilo.
Tisti, ki bi predlagal, da se v okviru ministrstva za zdravje postavi ena taka pisarnica, v kateri bi strokovnjaki kot na borzi kupovali po ceni najugodnejše za medicino potrebne stvari, gre lahko kar takoj hvalit arhitekta Jožeta Plečnika, v živo.
In to kar na njegove Žale. Kot aktivni uporabnik, ki bi se relativno neaktiven pepelčkal v žari, za njim pa bi do osemnajste luknjice na golf igrišču življenja stopicali tisti, ki so bili pametnejši in tiho.

Torej, kaj ostane nam, naivnim in manj brihtnim, ki pa bi vseeno ne želeli neprostovoljno končati v vremenski napovedi, kamor bi se uvrstili skozi dimnik krematorija, kot pravkar opisani imaginarni junak potencialnega pogreba?
Na Prešernov predvečer sem slišal, da je Slovenija v času Osvobodilne fronte nastajala s puško in knjigo, ko je Jugoslavijo kap, pa zgolj z orožjem. Da knjige ni bilo. In da je bilo zato drugo nastajanje slabše od prvega.
Na kakšen način bo nastajala tretja Slovenija, ki jo tako težko čakamo, tista za ljudi? Ki ne bo geografski, ekonomski ali politični pojem, ampak zgolj – domovina?
Morda spet s knjigo, pa še športnim rekvizitom, z medsebojnim spoštovanjem in odločitvijo, da bomo vsi najprej pospravili pred svojim pragom in začeli revolucijo pri sebi? Ne me fentat, ne ugibam: tako sem razbral iz misli Vinka Möderndorferja na Prešernovih in Mira Cerarja starejšega na Bloudkovih nagradah, in Aleksandra Čeferina, ko je govoril o spoštovanju.

Morda sem le narobe razumel, ker že dolgo jemljem premočne arcnije za križ?

Revolucije nam Slovencem na tem planetu niso šle dobro, nekako jih ne znamo končati. Tista iz druge vojne še kar traja, Stalinovi vnučki so mojstri metamorfoze skozi generacije. Ona druga leta 1991 nam je prinesla graščake, ki živijo takole: »Življenjska filozofija: moje. Status: ne mi2, ampak jaz. Zaposlitev: javna naročila.«

Torej: kakšna bo tretja revolucija v deželi Avsenikov?
Bržkone zelo intimna, počasi bo zorela v ljudeh, ki bodo prej ali slej spoznali, da se bo treba malo pogovarjati. In predvsem, da je največ, kar lahko imaš, zdravje.
V naši reviji že dolga leta trdimo, da je zdravje mogoče graditi z gibanjem in branjem.
Ja, tudi časopisov in revij. Tisti izmed na celulozo obsojenih, ki bodo spoznali, da je poleg novic njihova vloga tudi prenašanje evropskih vrednot iz roda v rod, bodo odločilno pripomogli, da bo osnovna šola postala otrokom prijazna, da bo zdravstvo za ljudi, in ne za mešetarje, Prešernove nagrade pa bodo nič več in nič manj kot Bloudkove v športu in Zoisove v znanosti.

Za vse pa je nujno biti zdrav. Ko se bomo zares odločili, da hočemo biti zdravi, od peta do vrha temena, bo naša kokoška veselo zakikirikala. Da bi bil to evolucijski čudež? Ali božji? Tu sta Darwin in Jezus lahko sošolca, če le imata rada ljudi.
Začelo se je in dobro kaže. Potreben bo še zastavonoša. Zdajšnji je bil kulturnik, morda bo naslednji premier prišel iz športa? Sploh ne bi bilo treba iskati predaleč, najmočnejši človek evropskega športa je Slovenec, ki pravi, da je spoštovanje vsebina, in ne oblika. In ki ga je največji »heretik« današnjega časa, papež Frančišek, iskreno navdušil.
Si lahko zamislite, kakšna veselica bi nastala pod Alpami, če bi »rekreativec«, ki je na čelu UEFA, skušal pravila nogometnega fer pleja prevesti v slovenščino? Z moralno podporo evropskih voditeljev, nogometnih asov in papeža?

';