Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Rdeči božički so hudički

Imam prijatelja, ki mu popolnoma zaupam in ki je v življenju počel že marsikaj, vse, da je preživel sebe in družino. Včasih poseda v družbi neprijetnih ljudi iz ljubljanskega, slovenskega in balkanskega podzemlja, ki delajo usluge slovenski politiki. Ve, kje imajo spravljen denar državni uradniki, ki so pokradli milijone v deset- in stokratnik. Odraščal je v nevarnem mestu in dobro ve, kako je preživeti na ulici. In kakšna so točno določena pravila, ki tam veljajo. »Nevarni ljudje v mojem mestu,« pravi, »ti ne bodo nikoli nič storili, če se ne mešaš v njihove posle. Navaden človek z velikimi kriminalci sploh ne more priti v stik. Ni možnosti, da bi, saj se navadni ljudje v mojem mestu ukvarjajo z vsakdanjikom, kriminalci pa s kriminalom. Kako naj se potem pošten človek sreča s kriminalcem? Nikakor!«

Je čuden tič? Je.

Kakšen, mislite, da je moj prijatelj? Saj sem rekel, da je čuden tič. Ima urejeno življenje, kar dobro mu gre, svoje vedno deli z drugimi. Nor je na svoje in na otroke nasploh. Pravzaprav uživa kakor ne prav veliko ljudi, no, je pa res, da si to upa in da zna. A s tem prijateljem imam težave, včasih me je kar malo strah. »Ti protesti so en k…,« mi je rekel pred enim letom, ko smo bili skupaj z mojo odraslo hčerjo na prvih demonstracijah. »Če zares ne bo tekla kri, če ne bo zažganih avtomobilov in razbitih izložb, se ne bo zgodilo nič. Če ne boste pregonili enega izmed politikov, da se bo ustrašil za svoje življenje in se bodo posrali vsi drugi, ne bo nič.« Potem je bil nekaj mesecev tiho. Krvi, požarov, razbitega k sreči ni bilo.

Ali vidim, mi je rekel po pol leta, da se ni nič zgodilo, ker ni bilo nasilja – in vesel sem mu odgovoril, da je to dobro, ker je minilo mirno.

Da pa je dobro to, da so se ljudje sploh zganili. »Ma, k…, sranje,« je mirno dejal in nadaljeval: »Veš, če bi mi nekdo obljubil, da bo mojim vnukom in mojim otrokom gotovo bolje in da bo bolje vsem otrokom v Sloveniji, da bodo živeli, kot otroci in ljudje morajo, bi šel in postrelil deset največjih barab ter šel z veseljem do konca življenja v zapor. Prostovoljno grem, takoj, po opravljenem, seveda, če bi mi kdo zagotovil, da bo potem zares bolje!« Dobro vem, da kar pove, tudi misli. Poskušal sem mu razložiti, da sedet bo šel gotovo, kot je gotovo tudi, da bolje ne bo.

Kaj se dogaja v glavi ne več najmlajšega moškega, ki ima vse, kar je kdaj v otroštvu sanjal, da bi storil, kot je povedal? Kakšen človek moraš biti, da se pokoplješ, da bi drugi živeli bolje? In to celo v državi, v kateri se nisi rodil? Kaj mislite vi, kakšen moraš biti? Kakšni smo mi, ko že zdaj vemo, da se ne bo zgodilo nič, kot bi se moralo?

Do imen, ki jih želimo izcediti iz sence bančnih skrivnosti, ne bomo prišli. Ljubljanske banke v Frankfurtu se ne bo nihče lotil. Tajkuni nimajo dosti vrniti, papirji, ki so jih kupovali z nakradenim in izposojenim, niso nič ali malo vredni. Denar, ki je tri desetletja in več polzel iz bank, je neizsledljiv. Tisti, ki se to gredo, bodo krivce poiskali med onimi v Sloveniji, ki jim gre dobro. Ki so uspešni zaradi svojega dobrega dela. Posekali jih bodo do tal. Lov na čarovnice po kranjsko. Prerokujem!

Kdo bo to naredil? Politika! Sama od sebe? Ne. Ne, namig, ukaz, plačilo prihaja od zadaj. Udba? Morda nekoč davno, zdaj sploh ne gre več za udbovce, ki se še dobro držijo ali so dobili mladičke, gre preprosto za interesne skupine, ki politiko, državno upravo, policijo, sodstvo, zdravstvo, up, pa medije … uporabljajo le za vzvod, da dobijo, kar so si namenili. Plenilski kapitalizem ali plenilski socializem, to bosta kar dobra izraza. Za polovico vrednosti našega bančnega dolga so posla s kartelnim dogovarjanjem naredili štirje največji, ki vladajo v medicinskem poslu. V desetih letih. Vsi mi, od premierke v prekratki kiklici, predsednika države s predolgim nosom do vas in mene z obojim smo zgolj igralci, s katerimi igrajo svojo igro.

Se vam moj prijatelj še vedno zdi tako čuden? In tisto, kar bi storil, da ne bi bilo, kot se nam piše, še vedno povsem nesprejemljivo? No, meni se že zdi tako. Revolucije so slab šport, ruska je pobila več ljudi kakor druga svetovna vojna, naša je na oblast pripeljala ključavničarje, ki so vladali mnogo pametnejšim, ki so se jih bali. Še Nemci so imeli več domišljije, njih je pofarbal faliran slikar.

Meni se je zgodilo, da sem v napol liberalni in napol krščanski, obakrat pa povsem nepartijski družini zrasel v levičarja, ki zdaj ne ve, kje so njegovi. Ker jih ni. Kaj zdaj? Kam bi se del, ko sem se tako čudno vzel? Kaj lahko storim, če ne verjamem v revolucijo in če vem, da je treba, če naj država in civilizacija obstaneta, spoštovati zakone države, v kateri živiš? Tudi če svoje države ne čutiš kot domovine, oziroma če veš, da tvoja domovina nima nič z državo, ki so ti jo prišili.

In ali ni čudno, da moj prijatelj, ekonomski emigrant, mojo domovino čuti bolj za svojo kakor večina nas tu rojenih? Kaj storiti? Če ste verni, spoštujete deset božjih zapovedi, če ste laik, listino OZN o človekovih pravicah. To sta dve lici istega, poštenega obraza. Kako naj popravljamo druge, če smo popravila potrebni sami?

Nelson Mandela je umrl na dan, ko je bila pred 65 leti sprejeta Listina o človekovih pravicah. Dolgo je trajalo, da je obdelal svoj kamen, a ko ga je zgladil do konca, je rešil življenje generacijam. Lahko pa bi se na prvi dan oblasti odločil, kot razmišlja moj prijatelj, in verjetno mu ne bi bilo treba v zapor.

Nasilje, pa naj bo še tako vabljivo, je vedno strup in nič ne reši. Državo, ki se spridi, na koncu zadušijo lastni zakoni. Ljudje se jih moramo le držati in jih znati uporabiti.

Nekaj dlje bo trajalo, a veliko veliko manj, kot je pri Mandeli. Ta je vedel, da je za dobra dejanja treba imeti precej poguma, pa tudi veliko znanja. Sovražnik je za zdaj pametnejši od nas. Odkar je komunizem mrtev, so rdeči Božički postali hudički. Kdo bi si mislil, a ne? Še dobro, da jih Bog počasi kliče k sebi. V nekdanjem cekaju bo v peklu kar gneča.

Veselim se belega božiča. Tega zdaj. In onega čez pet, deset let, ko bo tako bel kot svoboden. Ne le za Slovence, za vse prebivalce Slovenije.

Vesel božič vsem.

';