Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Quo vadis, Franja? V Franjo Veliko!

Evo, Franja je šla mimo. Tisti, ki smo svoj prosti čas, pa tudi del službenega, namenjali osveščanju kolesarjev o varnosti, smo po, s pod lastno škofijo prevoženi, mali in veliki Franji še bolj prepričani, da lahko morda najboljši kolesarski maraton na svetu napreduje zgolj na enem področju - na osveščanju ljubiteljskih kolesarjev o vožnji v skupini in o varnosti kolesarjev na cesti nasploh.

Gorazd Penko, glavni organizator maratona,  je pred leti predrugačil velik del rekreativnega kolesarstva pri nas - očitno je bil uspešen, posledica tega je, da danes Franja privablja tisoče in tisoče. Zdaj je verjetno čas za drug, vsaj tako pomemben korak, kot je bil prvi, ko je Gorazd začel spravljati na kolesa začetnike in kasneje ženske - da bi nastal (vseslovenski) projekt varnega cestnega kolesarjenja. To pomeni, da bi se pravzaprav Franja raztegnila na vse leto: pred in po treh dneh >kolesarske vročice< v juniju, je čas za učenje kolesarskih veščin in za razumevanje kolesarstva kot športa, ki je lahko včasih tekmovalen, a največ lahko človeku podari, ko se odpelje na vadbo in spoznava domovino s sedla svojega najboljšega športnega kompanjona. Če to počne v družbi, je to tudi vadba vožnje v skupini in vaja iz sodelovanja in pomoči drug drugemu.

Dobro, pravzaprav nujno bi bilo, če bi šel razvoj cestnega kolesarstva za rekreativce v smeri učenja varne vožnje  v organiziranih skupinah, recimo enkrat na teden, za vikend  je lahko na sporedu  tudi izlet.

Domovino spoznavati s kolesa je nekaj neprecenljivega, težko opisljivega, to je treba ne doživeti, pač pa doživljati.

Najlažje bi bilo začeti v Ljubljani, kjer je športno kolesarjenje ta hip pri oblasteh lepo zapisano, vrh vsega pa ga razume tudi prvi človek BTC, edini pravi športni mecen pri nas, Jože Mermal. Morda je to ta hip najbolj dragocen podatek.

In, ja: ja, od tega bi ljudje tudi živeli, mladi bi dobili zaposlitev, možnosti za trženje so velike; nič pa ne bo zares uspelo, če se tega človek ne loti s srcem. Tako, s srcem,  se je začelo tudi s Franjo pred 34-imi leti in tako je bilo tudi pred leti, kot je Franja postala Maraton Franja BTC City. Znanja je ogromno, in to na enem mestu, kar je redko. In ključ od trezorja ima Gorazd Penko.

Kolesarski klub Radenska Rog bi z ekipo Miro Miškulin, Andrej Hauptman in Marko Polanc izobraževanje  lahko izpeljala vrhunsko. Kako to vem? Vem, kako dobro znajo delati, tudi če niso na očeh javnosti (in tudi nočejo biti!), vem, kako dobro sta Andrej Hauptman in Marko Polanc v dveh letih ustrojila Poletovo ekipo rekreativnih kolesarjev. Ne samo, da dobro in varno vozijo, nekdanji člani ustanavljajo lastne skupine. Na to Poletovo seme smo lahko kar ponosni.

Ko bi Ljubljana končno dobila nekaj kilometrov pravih, le kolesarjenju namenjenih poti, kjer bi se varno vozile družine, bi bilo to sijajno.

In če bi me kdo vprašal, kakšna  naj bo zdaj pot Franje, zdaj, ko je poznana čez meje države, in zdaj, ko je jasno, da bi, če bi bila dirka za profije, pomenila čisti presežek? Rekel bi, da bi bila uresničitev mokrih sanj organizatorjev po pridobitvi svetovnega prvenstva za profije sicer dobrodošel čudež - ki pa se niti slučajno ne more primerjati s tem, če bi Ljubljano z okolico spremenili v kolesarsko pravljico s kolesarskimi stezami in vso infrastrukturo, ki bi bila na voljo vsem, ki najraje iščejo zdravja doma, vsak dan in v naravi.

In potem bi se zgodilo isto v Mariboru, Celju, Kopru, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici.

Če bi se zgodilo to, bi bila to resnična Franja Velika. To bi bila Bolnica Franja, najbolj zdrava bolnica na svetu.

';