Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Prešerna iz sobe ne pustim

Pesniki, niti največji, pa čeprav so največji le v Sloveniji, res nimajo sreče, sem pomislil na večer, ki slavi poeta.

Počasi sem odprl stari okenski krili, najprej notranjega in potem zunanjega okna, videlo se je, da starih stekel že dolgo ni nihče zares očistil, kot tudi spominske plošče na pročelju staroljubljanske hiše, ki žive mimoidoče opozarja na veliko mrtvost pesnika, ni. Ne v čistoči, le v svojih delih boš živel, Francelj moj, sem se posmejal.

Na okensko polico sem postavil tri drobne sveče, lepoti, moči, modrosti, tisti večer, in pesniku v spomin – in sebi v opomin, da moram nekaj narediti s sobo, v kateri je njega dni živel France Prešeren. V sobi sta nekdaj odraščali moji hčeri, in čeprav jima nikoli ni bila všeč, jima je pesnik le vtrl v dušo nekaj sposobnosti dojemanja lepega, kot se v svet zlije s slovensko besedo. Zdaj je v sobi manjše skladišče, ki postaja vsak dan manj založeno, a pokojni France bi iz nagrmadenega brez težav oblekel kolesarsko ekipo ali dve, nekaj smučarskih tekačev in za dve vasi kenijskih tekačev – le da bi bili vsi obuti.


»Prešeren bi mislil, da v sobi živi stonoga,« sem se zarežal, samemu sebi, seveda, ko sem z grozo opazil vse tekaške copate, kar se mi jih je v življenje nabralo v mnogih letih. Ampak, dragi pesnik, kdo bi me razumel, če ne ti, sem se potolažil in se v hipu domislil, kako bova s Prešernom rešila najin problem. Pol sobe bo knjižnica, kamor bom končno na grmadil vse svoje podedovane knjige, pol pa bo majhna telovadnica, recimo, da zato, ker bi bil rad čim dlje zdrav, da bi v življenju še kaj prebral in se česa naučil.

Sedel sem k oknu nad ulico in upal, da bom kaj napisal. Ni šlo. Morda zato, ker sem si pisališče naredil v kuhinji in ne v Prešernovi sobi. Res moraš biti premaknjen, da imaš v Prešernovi sobi napravo za veslanje in na mizi pesmi Koseskega, tako rekoč Prešernovega največjega nasprotnika v njegovi disciplini, sam pa se trudiš pisati pred kuhinjskim oknom, z mikrovalovko za hrbtom ...

Ozrl sem se v levo, kjer na steni visi grafika, menda predstavlja Prešerna. Pesnikovi bujni lasje, umeščeni v svet živih barv, namesto obraza pa čista belina. »Če Prešeren nima glave, tudi meni danes ni pomoči,« sem zavzdihnil in z veseljem ugasnil računalnik. Prazen, kmalu temen zaslon ne pove nič. Pred mnogimi leti sem pisal za isto mizo. Če je bil v pisalnem stroju napol popisan, s kavo popackan list, je pomenilo, da se še nekaj trudim, če je bil prazen, je pomenilo, da me je še čakalo delo.

S pritiskom računalniške tipke sem si kupil mir. Rabljen mir, tiste vrste, ki te gloda, ker veš, da te še vedno nekaj čaka. Mir za lenuhe. Svečke na oknu, ki so v svoje poslanstvo zagorele še v času poslavljajočega se dne, ko so se sence lovile s svetlobo z zahodne stvari, ko se je lomila na spranih zidovih šentjakobske cerkve, so zdaj poskušale premagati temo okoli sebe. Bolj slabo jim je šlo, tema je bila čedalje gostejša, in čeprav je to svečavo delalo na videz čedalje močnejšo, so se tri majhne lučke poslavljale. Bolj ko so žarele, bliže svojemu izgoretju so bile.

Plošča na hiši je govorila isto kot slika na steni, v živo, iz Cankarjevega doma. Da je nekoč živel pesnik, ki je s svojo besedo preživel tako sebe kot svoj čas in ki bo preživel tudi naš čas.

Kako pomembne so besede.

Kako že pravijo?

»Na začetku je bila beseda ...«

Po prvi izgovorjeni besedi, nekoč v davnini, je bilo vse drugače...

Pesniki, pisatelji, ljudje umetnosti so vedno spreminjali svoj čas. V neki nov, boljši čas so si želeli. Hecno, vsi so vedeli, da tega časa ni, da je to utopija, da je ta čas le približek časa, ki si ga želijo, pa vendar nikoli niso odnehali, čeprav so spoznali, da bodo morda dobili le okrušek boljšega časa. Tudi v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega tisočletja, je bilo tako. V edini, a začuda izkoriščeni priložnosti zadnjih stoletij so nam samostojno državo v mnogočem našli prav ljudje iz umetnosti ali blizu nje. Moč, lepota in modrost umetnosti niso le v ustvarjanju lepega, moč umetnosti je v neizmerljivi, jasno, brezmejnosti moči lepote duha in v večnem iskanju svobode. Za nekatere lastne, za druge, ki zmorejo več, v iskanju svobode duha za vse.

Prešeren je v Zdravljici povedal vse, isto in tisto, kar so vzklikali v Francoski revoluciji: Liberté, égalité, fraternité, ou la mort! (Svoboda, enakost, bratstvo ali smrt!). Tisti »ali smrt« za svobodo, enakostjo, bratstvom pomeni, da če so poteptane osnovne človekove pravice in njegovo dostojanstvo, to pomeni smrt. Smrt v svoboden svet rojenega duha.

In zato bi morala z odra Cankarjevega doma spet zadoneti jasna beseda.

Kot pred desetletji.

Nočemo več take države in take družbe.

Nočemo družbe, kjer se vsi poznajo in je vsak nekomu nekaj dolžan, nočemo družbe, kjer se za službo administratorja, ki naj v računalnik vnaša podatke, za plačilo nekaj sto evrov prijavi dvesto mladih, bistrih, sposobnih s končano fakulteto.

».. off,« bi rekel Prešeren, če bi govoril angleško.

Zaprl ga bom, Franceta, v svojo zadnjo sobo in ga ne pustil do Prešernovega okna; če bi ga in bi uzrl, kar je danes pod njegovim oknom, bi plošča, ki ga slavi, zgrmela med kocke in se razbila in duh njegov bi nam Slovencem ušel za vedno.

Kdo bo zmogel besedo, odkrito, jasno, grmečo in odločno, ujeto v močan in jasen glas? »Prevaranti vseh barv, izgubite se!«

';