Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Pravljične vizije

Pravljične vizije
 

Odtrgali smo zadnji list z lanskih koledarjev oziroma jih zamenjali z novimi. Čeprav je 1. januar zgolj dan, ki sledi 31. decembru, pogosto v ta dan startamo bolj odločeni, da bomo vzeli vajeti svojega življenja v svoje roke in uresničili neizpolnjene cilje. Na žalost ta odločenost prepogosto izpuhti v nekaj dneh ali tednih, saj je deklarativno sprejemanje odločitev precej enostavnejše kakor njihovo uresničevanje. Odločenosti, da bodo pripravili vrhunsko športno prireditev, očitno ne manjka prirediteljem, ki jim je pred dnevi, ob vznožju Pohorja, z uporabo tehnike in s sodelovanjem narave uspelo pripraviti odlično tekmovanje deklet za svetovni pokal. Že triinpetdesetič!

Štajerci so se spet izkazali z odlično ekipo, ki je, kot so v preteklosti tudi že večkrat dokazali, sposobna pripraviti tekmovanje na najvišji ravni tudi v precej bolj zahtevnih razmerah. Tehnični vodja tekmovanja, tudi sam še nedolgo nazaj vrhunski smučar, je dejal, da dobro utečena ekipa v hladnem vremenu, kakršno je bilo zadnje tedne na Pohorju in pod njim, ni imela nobenih težav s pripravo terena. Nobenih težav, vseeno pa veliko dela. To je osnovna formula, ki je pogoj za uspeh v športu. Za dober rezultat je potrebnega predvsem veliko dela. Občasno se je res mogoče izogniti (večjim) težavam, ki so stalne spremljevalke na poti proti vrhunskosti. Pogosto prav sposobnost soočanja z njimi in njihovo reševanje loči izjemne posameznike od zelo dobrih.

S težavami se je v preteklosti srečevala tudi domača zvezda tekmovanja. Odločenost, da bo kljub vsem nevšečnostim in dosežkom pod želeno ravnjo vztrajala, v to vložila ves svoj čas in čas svojih najbližjih, se ji končno obrestuje.

Verjeti vase in v ljudi, s katerimi sodeluješ, ni težko, ko gre vse po načrtih. Kadar pa ne gre, se je treba držati začrtane tudi, ko vas najedajo vse hujši dvomi o pravilnosti odločitve. Mogoče tudi zato, ker je te trenutke čakala dlje, za njih žrtvovala več, kot si mi lahko predstavljamo, Ilko danes kar razganja od veselja, ko se pripelje v cilj. Njena energija je nalezljiva. Ob njenih prihodih v cilj pretekli vikend je vsakič skupaj z njo eksplodiral ves snežni stadion. Videti je, da podobno deluje tudi na druge reprezentantke. Oziroma da delujejo druga na drugo, saj praktično po vsaki tekmi vidimo nasmejane obraze. Obraze, do pred kratkim večini še neznane.

Grajenje športnega rezultata je dolgotrajen proces. To je, vsaj približno, jasno vsakemu, ki se je odločil preteči (pol)maraton.

Pot do vrhunskega (športnega) dosežka je še precej daljša in negotova. Preboj proti svetovnemu vrhu uspe precej manj kot odstotku tistih, ki stopijo na to pot. Uspešne zgodbe so nam poznane, neuspešne pač ne.

Da nam bo, tudi v prihodnosti, uspelo izluščiti odstotek tistih, ki imajo možnost postati vrhunski, in bomo nato tudi slavili kakšen odstotek te stotinke, ki bodo to zares postali, pa bomo še naprej potrebovali dober in dostopen športni sistem. Sistem, ki smo ga v preteklosti že imeli in, vsaj delno, še živi.

Pred dnevi sem zasledil kolumno o težavah z ljubljansko športno vrhunskostjo, v kateri je avtor dobro nakazal problem, ki žal prestopa meje naše prestolnice in postaja vseslovenski. Kolumno o problemih »znamenite strategije ljubljanskega športa«, kot jo imenuje, ki kljub velikim finančnim vložkom v desetletju ni bila sposobna vzgojiti vrhunskega posameznika.

Še vedno trdim, da so uspehi slovenskih športnikov v svetovni konkurenci v veliki meri posledica fanatične pripadnosti zanesenjakov, ki se športu in (mladim) športnikom predajajo v svojem prostem času z eno samo željo: ustvarjati in vzgajati dobro. In včasih to dobro postane tudi vrhunsko.

Žal je teh zanesenjakov vse manj. Delno sta kriva menjava generacij in drugačno dojemanje rabe prostega časa od generacije naših staršev, vse bolj pa tudi prisotnost najrazličnejših športnih »strokovnjakov« in strategov. Strategov, ki si, pogosto v spregi s (javnimi) financerji športa, izmišljajo različne strategije razvoja športa na vseh ravneh. Tudi sistemi, ki so bili v preteklosti uspešni, pogosto niso več primerni. Mogoče celo zato, ker njihovo financiranje sloni na (tekmovalni) uspešnosti, kar pa ni združljivo s sodobno (slovensko) mentaliteto.

Ne smemo dovoliti, da se bodo »pravljične vizije«, kakor ljubljanske strategije imenuje avtor kolumne, prenesle na vseslovensko raven.

Ne smemo dovoliti, da bi vodenje športa prevzeli ljudje, ki bistva športa ne razumejo in ga tudi ne želijo razumeti.

Ne smemo dovoliti, da bi šport prevzeli ljudje, ki ne živijo za šport, ampak (že predolgo) živijo od športa.

Strah me je prihodnosti, če oziroma ko bo, tudi v športu, več odločnosti in energije potrebne za preprečevanje uničevanja (dokazano) dobrih praks kakor za vzgojo mladih rodov športnikov. Mogoče celo bodočih šampionov!

 

';