Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Pravila igre

Pred nekaj leti, še v času debelih krav, se je praznovanje osrednjega kulturnega praznika ujelo s prihodom pusta v naše kraje. Zvrstila sta se ob koncu tedna, zato je bil praznični dela prost dan idealen. Ne toliko za obisk katere od neštetih brezplačnih kulturnih prireditev, ki si jih je mogoče ogledati na Prešernov dan, ampak za skok na smučišče, podaljšan vikend v toplicah ... za, skratka, učinkovito preživljanje prostega časa, v katerem kultura, če sploh, zavzema nepomembno mesto. Je pa odličen izgovor, da se počne vse drugo.

Kar ni nič slabega niti nenavadnega. Razumevanje pojma kultura v običajnem vsakdanjiku, v običajnih družbenopolitičnih razmerah in pri večini ljudi je pač takšno, da je predvsem oblika zabave in kratkočasja. Šele potem pride vse drugo.

Tudi letos se pust časovno ujema z osrednjim kulturnim praznikom. A debele krave so postale suhe, lagodno običajnost so zamenjale takšne ali drugačne izredne razmere, družba pa je tako razstavljena, potolčena, deprimirana in ponižana, da jo je nemogoče v kratkem pripeljati nazaj na točko, na kateri je bila še pred nekaj leti. Ni čudnega, da je lagodje in željo po sproščeni zabavi zamenjala zgolj le še –želja po spremembi. Po osnovni spremembi. Spremembi pravil igre.

Ravno sprememba je eden ključnih elementov ustvarjalnega procesa, temelja takšnega ali drugačnega kulturnega delovanja. Vsak, ki se znajde v ustvarjalnem procesu, je prisiljen v razvijanje mehanizmov, ki bodo ta proces nadzorovali, ga razvijali, spremljali in pripeljali do želene oblike. Torej gre za obliko nadzorovane anarhije oziroma nekakšno trajno stanje šoka. Ki so ga kulturne institucije, v katerih se ta proces odvija, zelo vajene.

Nekakšna oblika anarhije je tudi stanje, v katerem je prav zdaj tisti del družbe, ki si želi ključne spremembe. A večina odgovora na to, kako pravzaprav do nje, nima. In zato je že nekaj časa jasno, da je edina možna kombinacija povezava tistih struktur, ki te izkušnje imajo, s tistimi, ki imajo vse drugo: množičnost, moč, vztrajnost, željo ... In institucije, ki skrbijo za ustvarjanje in promocijo kulturnih vsebin, ta znanja (zgodovinsko dokazano) imajo. V aktualnem stanju pa so tudi ena najbolj prizadetih »strank« in zato tudi najbolj primerne.

Te institucije (Društvo pisateljev Slovenije ...) so namreč tiste, ki ponujajo intelektualno platformo vsem, ki si sprememb želijo, in možnost delovanja tistim, ki hočejo, da bi maske enkrat že padle, a ne vedo točno, kako. In ki znajo to početi mirno, artikulirano, neagresivno, brez ihtavosti in z vedenjem, da je treba dati času čas.

Drugih institucij (te pa so, ne nazadnje, ljudje), ki bi to znale, pa če hočemo ali ne, enostavno ni. Zato je prav, da so tukaj, da so aktivne vse dokler si glas tistih, ki si spremembo želijo, ne bo opomogel, se okrepil in institucionalno oblikoval.

In tako bodo tisti, ki so večino dni razumljeni kot požiralci davkoplačevalskega denarja, kot paraziti, kot škodljivci, kot dekadenti in boemi ..., potegnili ta rjasti voz razvoja naprej. In ko se bo to zgodilo, potem bodo spet prišli stari časi za smučanje in toplice. In takrat se bo, upam, vsa ta infrastruktura spet umaknila. Sicer ne v »ilegalo«, gotovo pa s prvih »frontnih linij«. In zato, zaradi svoje samoumevne medijske neizpostavljenosti, bo spet postala parazit, nebodigatreba ... Kar je pravzaprav edino pravilno. In tudi logično. In za vse produktivno.

Kultura tako ne-hote prevzema nase nekaj tistega pregovora, ki pravi, da je politika –kurba. Razlika je le v tem, da v primeru kulture ne gre za takšno, ki bi od tega pričakovala takšno ali drugačno plačilo.

Torej mask pravzaprav sploh ne rabi.

';