Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

Pravi obraz

Nenadoma je ostal brez spodnjic, v katerih je še pred nekaj trenutki ob odločnih besedah korakal gor in dol; ostal je tako rekoč gol, v rdečih podkolenkah in črnih čevljih. Razgaljen do konca. Za nekatere dobesedno. Ko smo ga nenadoma zagledali golega in ko je bilo zelo eksplicitno videti njegov organ, je množica utihnila. Kot bi pritisnil na stikalo in izključil dovod kisika na prizorišče. Ko te obkroži tišina brez vdiha soseda, ki se je še do trenutka nazaj poniglavo hihital najbolj banalnim situacijam, ki so bile komične toliko, kot je v resnici zabavno ponedeljkovo jutro; v svojem bistvu torej sploh ne. Saj veste: ko nekdo na odru malce psuje. Pa ko naokoli postopa privlačna ženska in je ravno dovolj razkrito njeno v rdeči modrček odeto oprsje. Pa ko pade kakšna hudomuš­na pripomba na ta račun, pa ko se zgodi kakšen dovolj intriganten gib ... Situacijska komika je jamstvo za smeh množic. A to ni bila komedija. In igralec ni bil razgaljen le dobesedno. Razgaljal se je skozi vso predstavo in predvsem je razgaljal vsakega izmed nas in s tem vso našo družbo. To je bila precej brutalna in v bistvu tragična zgodba, ki je prinašala drugačno interpretacijo, in nič lulčkov na prvo žogo.

Te si, če prevzamemo prvožogarski žargon, zdaj merijo tisti, ki vodijo družbo, v kateri živimo. Kdo bo prevzel bolj in kdo manj ugleden resor v državi, kdo bo sedel na Gregorčičevi (vlada) in kdo na Šubičevi (državni zbor) in kdo v Bruslju (evropska komisija), je – poleg vremena – top tema letošnjega poletja. Detekcija pomembnih položajev je jasno vidna iz te kadrovske premetanke, grobo zreducirane na politične kalkulacije in z njimi povezane gnile kompromise. Po objektivnih merilih je v danem trenutku za ozdravitev akutnega stanja države gotovo najpomembnejše finančno področje, za katero se je brez velikih preigravanj in še manj besed »našel« kandidat, ki je, vsaj po referencah – profesor financ in nekdanji finančni minister – sodeč, ustrezen (Dušan Mramor), medtem ko je za kulturno ministrico favoritinja znana zagovornica javnega zdravstva, nekdanja poslanka in matematičarka (Julijana Bizjak Mlakar)?!

Ena največjih vrlin vsakega dobrega gospodarja je postaviti prave ljudje na pravo mesto. To je za vladajoče izziv, saj je slovenska družba prepredena z že skoraj patološko kadrovsko selekcijo. Pojav, na katerega vpliva odnos, ki ga imamo do stvarstva, ki ga upravljamo. Ker ne zaupamo politiki, z njo ne želimo imeti opravka. Ker so ministrstva sestavni del izvršne oblasti, je za njihove stolčke težko najti kompetentne ljudi. Pa ne gre le za strokovno kompetenco. Minister je najprej politik, šele nato strokovnjak. Načeloma. A če preveč dobesedno vzamemo omenjeni izrek, lahko imamo hitro vlado, polno Karlov Erjavcev. Kar pa za reševanje zdajšnjega stanja ni ravno smiselno, a ne?

Od novih obrazov, ki naj z uveljavljeno paradigmo negativnega kadriranja po slovensko ne bi bili okuženi, bi zato pričakovali nekoliko več drznosti in razuma pri balansiranju politične ustreznosti in strokovnosti. A mandatar je že pokazal upogljivost. Ni namreč vztrajal, da je samokandidatura njegove predhodnice sporna, in je tiho prikimal njenemu odhodu v Bruselj. Ali bo podobnemu političnemu taktiziranju podlegel tudi pri imenovanju prvega človeka kulture?

Na stvar bi lahko pogledali tudi drugače. Da niso le finance tiste, ki družbo delajo eksistencialno vitalno, ampak je njena vitalnost odvisna tudi od pronicljivosti, iznajdljivosti in zmožnosti samorefleksije naroda. In prav to pooseblja kultura. Zato menim, da je imenovanje kulturnega ministra ena pomembnejših potez vsakega predsednika vlade. Z njo kaže odnos do svojega naroda in odločilno pripomore k oblikovanju narodovega značaja. Se spomnite ene prejšnje vlade, ki ga je želela kar ukiniti?

Minimaliziranje pomembnosti tega resorja je strahopetno dejanje. Je dejanje politike, ki se ne želi videti v ogledalu, ki mu ga – na tak način – lahko nastavi le kultura. Takšno ogledalo je družbi nastavljala igra, v kateri je bilo vse drugo bolj pomembno kakor glasno psovanje in poželjivi prizori. Kazala je naš obraz, čeprav se je faktografsko obregala ob totalitaristično diktaturo in politično motivirane obračune z umetniki in drugače mislečimi. A saj ni problem v političnem sistemu, kajne? Mehanizmi vedenja so še danes isti: licemerstvo, prevare, spletke, zločini.

Kultura je vedno imela nalogo, da je pretanjeno kazala ogledalo narodu. Nekateri so se v njem videli in ob tem molčali. Drugi ga niso razumeli in so se smejali. Kot v zgoraj omenjenem primeru. Danes je družba gola skoraj vseh vrednot; danes je dostojanstvo tudi povsem navadnega človeka zaradi razmer, v katerih (slabo) živimo, na tnalu bolj kot kdaj prej. Ali bomo dali kulturi moč razgaljenja tudi tistega, česar ne želimo videti? To je v tem hipu tudi del političnega rebusa. Se bomo smejali ali si vendarle zazrli v oči?

';