Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

Pozor, snemamo!

Fascinacija s samim seboj. To je gotovo ena najbolj očitnih značilnosti zahodne družbe, ne glede na kateri njen del se obrnemo.

Na svetovnih novičarskih portalih je minule dni zaokrožila ilustracija Andreea Carrilhoja. Na njej je več vzporednih vrst ležišč, na vsakem je mrtvo telo. Grozljivi ponavljajoči se vzorec, od katerega ne moreš odmakniti oči. A jih. Ker je v tem vzorcu napaka. Eno telo je ubijajoče bele barve. Ubijajoče zaradi izstopanja. Ne gre zgolj za neposredno relacijo na barvo kože. Barva simbolizira zahodni svet, ki ga sestavljajo različne barve, in vsega preostalega. Truplo ne izstopa le zato, ker je bele barve, ampak je tudi edino, ki ni osamljeno. Obkroženo je s fotoaparati in kamerami. V soju medijev. Izguba za (zahodni) svet.

O tem, koliko je vredno življenje, o tem, da je vsako življenje sveto, a da so nekatera očitno več vredna od drugih, sem prav tu že pisala. Da je percepcija sveta in s tem življenja, ki jo imamo v sebi, v veliki meri plod pogubno uniformno oblikovanih medijskih agend. Tu dodajam še svetovnih politik, ki jih v veliki meri, in s slabimi kompromisi, kreirajo sile zahodnega sveta. Da, to je realnost. Primera ebole in Islamske države nam kažeta, kako zelo narobe ju razumemo na tej strani sveta.

Vsako življenje je sveto. In vsaka smrt je tragedija. In neznosna bolečina. Vsak, ki je kdaj koga izgubil, nekoga, ki ga je imel rad, ki ga je ljubil ali si ni znal predstavljati življenja brez njega, pa naj bo to prijatelj, partner, mati, oče, sestra, stara mama ..., to zelo dobro ve. Vsaka smrt je praznina.

Lanskega decembra je v vasici na jugu Gvineje umrla dveletna deklica. Bila je prva žrtev ebole. Bolezni, pred katero v zadnjih dneh trepetajo Evropa in ZDA: kako in kdo je pripravljen na najobsežnejši izbruh te bolezni doslej, ki se je iz osrednje Afrike razširil v Gvinejo, Liberijo in Sierro Leone, Mali ... Je bolezen mogoče nadzorovati? In kako? Politični pozivi, nareki in zapovedi ... danes odmevajo od povsod.

Šele danes. Zakaj? Zdravniki brez meja so že junija sporočili, da je epidemija ušla izpod nadzora. A Svetovna zdravstvena organizacija je šele prek kratkim priznala, da je podcenjevala njene razsežnosti, in potrdila, da je tokratni izbruh ebole najresnejša zdravstvena kriza modernega časa. Politična trgovina udobja. Umrlo je skoraj 5000 ljudi in število okuženih in obolelih vztrajno narašča.

A dokler v ZDA in Evropo niso pripeljali prvih obolelih, se s tem, razen zdravniških krikov v prazno, ni zares ukvarjal nihče. Ko je Liberijec Thomas Eric Duncan v ZDA pripotoval okužen, nato pa zbolel in umrl, je zahodni svet prepredel strah. Eklatantna prezentacija ignorance problema, dokler se ne dotakne nas osebno. To je namreč skoraj leto dni po tem, ko je za to boleznijo, s katero se zdaj s strahom v očeh spogledujemo v Evropi in ZDA, umrla dveletna deklica. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi ta deklica imela drugo barvo kože ali zgolj drugo državljanstvo?

In kaj ima z vsem tem Islamska država? Z ebolo ju druži to, da smo pri obeh podcenjevali razsežnosti problematike. Tako kot z ebolo se tudi z razsežnostmi in grozotami Islamske države nismo ukvarjali, dokler nismo videli strašljivih posnetkov brutalne usmrtitve štirih Zahodnjakov, treh Američanov in enega Britanca. To je točka spreobrnitve Zahoda ali pa njegovega soočenja s problemom. Ko žrtve niso več črni ljudje, oddaljeni od naših življenj, ampak ko to postanemo »mi«.

A vsako življenje je sveto. In zato bi bilo narobe zapisati, saj so bili »le« štirje. A sveti bi morali biti tudi vsi drugi, za katere sploh ne (iz)vemo.

Obsedenost z velikostjo jaza skupaj z nepoznavanjem zgodovine (Vzhoda) je ena črnih točk zahodnega sveta, ki jo prekrivamo s poveličevanjem lastne biti, samoorientacije v domačo kulturo in nespoštovanjem drugih. Fenomen obesedenosti z lastno superiornostjo ustvarja nerazumljiva stanja strahu (in celo panike), mediji pa s tem s pomočjo političnih in ekonomskih lobijev ustvarjajo vedno nove in najrazličnejše potrošniške verige, ki prinašajo (materialne) koristi. Kaj lepšega? Je, še lepše. Od tega zaslepljen narod. Nekatere vere niso zaželene. Vera v kapital očitno je. In menda vodi v raj. Ali res?

Tudi ta raj ubija. Tako ali drugače.

Premislite in ozrite se okoli sebe. Resnica je verjetno še nekje drugje.

';