Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Povsod so najvišji

Ogromno je bilo zadnje dni napisanega o najvišji gori sveta. Seveda, letos mineva 60 let od prvega vzpona nanjo, natančneje, od njenega zavzetja. Novozelandec Hillary in in Nepalec Tenzing sta bila tista, ki sta bila prva. Vrstni red ni pomemben, bila sta prva. In – o tem je bilo napisanega največ – sta sprožila plaz. Ki se vali še danes in postaja čedalje večji. Plaz želja tistih, ki se tako kot onadva želijo povzpeti na najvišjo goro na svetu, na Mount Everest.

In kot je danes kljub recesiji čedalje več tistih, ki si lahko privoščijo izdatek 70.000 dolarjev, s katerimi si kupijo dostop do gore, tako je čedalje večja tudi gneča na gori. Zadnja leta celo tako velika, da se več časa porabi za čakanje v vrsti kakor za samo pot proti vrhu.

Gneča za vstop na najvišjo goro, torej povpraševanje, je veliko večja od ponudbe, torej dejstva, da je gora samo ena in da je vstop nanjo kljub vsemu reguliran. Brez zgražanja seveda ne gre, češ, komercializacija, tematski park, uničevanje narave ..., kar je nenazadnje vse res, ampak ...

... ampak, odkar sem bil na Triglavu, je že dobrih dvajset let. Krasna septembrska sobota je bila odlična za vzpon do Kredarice, kjer nas je presenetila napoved za naslednji dan. Obetal se je dež, zato je bilo treba takoj po ričetu s klobaso gor, na vrh. Tako kot večina drugih s podobnimi načrti. Torej: enaka gneča, enako čakanje, enako preprijemanje, enako prerekanje ... kot na najvišji gori sveta, le da na drugem koncu tega istega sveta.

Pa nobenega govora o komercializaciji, uničevanju narave, tematskem parku ... zato pa neko čudno veselje in zadovoljstvo. Danes mi je jasno, da je šlo bolj za veselje nad srečno vrnitvijo na Kredarico kakor za osvojitev najvišje gore Slovenije. A takrat je bilo drugače. Bila je Najvišja. In »osvojena« brez vsakršnega znanja, izkušenj, bila je prava poniglava paglavska avantura. V resnici bolj naivna in neodgovorna kakor tista, ki se je lotevajo tisti s 70.000 dolarji v žepu.

Kakor koli. V tokratnem Poletu prinašamo kratek pregled pohodniške obutve. Gre za prvega v seriji člankov, ki se bodo ukvarjali s pohodništvom in planinarjenjem tako doma kot v tujini. Menimo namreč, da je pohodništvo ena najbolj zdravih, cenovno ugodnih in za vse generacije primernih dejavnosti. Ki ima močan socialni moment, ljudi povezuje, hkrati pa omogoča uživanje svobode in čudovito individualno izkušnjo. Kot rečeno, članki bodo kolobarili iz številke v številko, pohodništvo bo tudi glavna tema prihodnje številke Poleta Fit.

Ključna razlika, ta je nekje med Triglavom in Mount Everestom, pa je naslednja: če prav razumemo pohodništvo, potem ne sodi ne v eno ne v drugo kategorijo. Njegov smisel je nekje vmes med obema skrajnostma. To je prostor, ki ga bomo obdelovali, in to je prostor, v katerem je večina pohodnikov. Če gre za več, potem to ni več pohodništvo, ampak alpinizem, prosto plezanje ali katera od drugih ekstremnejših oblik dejavnosti. Pohodništvo torej razumemo kot obliko prostočasne dejavnosti, ne kot prioriteto, ki bi ji bilo vse podrejeno. Je kot motiv, zaradi učinka katerega je vsakdanjik boljši, lepši, lažji, zanimivejši.

Zakaj ljudje hodijo, kaj jih žene v naravo in kaj imajo od vsega tega? Odgovor ni eden in ni enopomenski. Eni prisegajo na sam proces hoje, druge zanima razgled, ki jim ga prinesejo ure truda, tretje vedno znova premamita samo znojenje in učinek porabljene energije, četrte občutki, ki jih preplavijo po koncu aktivnosti ... in to so tisti vrhovi, na katere je vredno »splezati« in ki jih je vredno osvojiti. V miru, z zadovoljstvom, brez ihtavosti in nasilja nad sabo in naravo.

';