Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marija Šestak

Pot, ki jo izberemo sami

Več kot dvajset let je šport pomemben del mojega življenja. Skozi šport sem odraščala, veliko se naučila in marsikaj doživela. Bilo je veliko smeha, zabave, uspehov in tudi solz in razočaranj. Sem ponosna na svojo zgodbo in čutim, da bom povezana s športom vse življenje. Bila sem obetavna plavalka in tenisačica, danes sem vrhunska atletinja, jutri…?

Prihajam iz športne družine. Oče je bil poklicni nogometaš, mami se je v mladosti ukvarjala z atletiko, teta je bila košarkarica in je bilo nekako logično, da sva se z bratom hitro znašla v športu. Kar se mi zdi zelo pomembno, je, da sem sama izrazila željo, da začnem trenirati. Starši so me, seveda, takoj podprli in obenem mi prepustili odločitev s katerim športom se bom ukvarjala in koliko resno. Od nekdaj sem bila zelo tekmovalna in živahna. Hotela sem trenirati vse športe in sem res čez poletje hodila na treninge plavanja, tenisa in atletike! Starši so bili vključeni v moje treninge samo toliko, da so vedeli kdaj in kje imam trening. Ko sem bila stara 14 let,  sta mi svetovala, da se odločim za en šport, tisti, kateremu se želim resno posvetiti. Kot že veste , je zmagala atletika.

Vse odločitve v zvezi s kariero so bile moje, starša sta bila zadolžena za navijanje in pohvale ob uspehih in tolažbe ob neuspehih. Še danes sem jima hvaležna, ker me nikoli nista obremenjevala in se vtikala v treninge, rezultate in vse kar je bilo povezano z mojo kariero.

Neredko srečujem starše, ki so bolj ambiciozni kot otroci. Nekateri zelo hitro vidijo svoje otroke na glavnem igrišču Wimbledona, v dresu Barcelone ali na zmagovalnem odru teka na 100 m. Verjamem, da se to dogaja, ker želijo najboljše svojim otrokom ampak… Otrok mora sam izbrati ali se želi ukvarjati s športom in s katerim. Starši so mu lahko v podporo takrat, ko jo potrebuje. Ni vrhunskega športnika, ki  bi bil na vrhu zaradi tega, ker sta tako želela starša in ne on!

Vsak dan gledam otroke, ki prihajajo na štadion trenirati po ukazu. Otroci morajo sami pokazati željo za športom in se odločiti kaj bodo počeli. Mami in oče bosta vedno na razpoloago za nasvet in pomoč.

Vsak dan sem priča ambicioznim staršem, ki skušajo svoje želje in ambicije  uresničiti prek svojega otroka. Najprej so prisotni na vseh treningih, nato začenjajo ocenjevati delo trenerjov,  in tu nazadnje nikoli niso dovolj dobri. Priča sem temu, da nekateri otroci že v osnovni šoli živijo pod strogim športnim režimom. Trening, zdrava prehrana, fizioterapija, oprema… Nekateri celo zapostavljajo svoje šolske obveznosti zaradi posvečenosti v šport. Žal, zelo malo takšnih mladih športnikov ostane v športu po osnovni šoli  me pa veseli, da srečujem tudi starše, ki omogočijo svojemu otroku, da se ukvarja s športom in se pri tem razvija v zdravega posameznika, druži s svojimi vrstniki in odrašča v zdravem okolju. Takšni otroci se sami odločajo za vrhunsko ukvarjanje s športom. To je popolnoma njihova izbira in tako je prav!

Šport za otroke mora biti predvsem igra, ki postopoma prerašča v resen poklic. Poleg resnosti, ki jo pir meni prinašajo rezultati in dosežki, sem ohranila tudi igrivost in uživam v svojem poklicu…Kaj pa moji starši? Še vedno sta moja zvesta navijača!

';