Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Posel kot običajno

Bojda se moramo v teh čudnih časih navaditi na to, da je edina stalnica sprememba in da se moramo na to domnevno neizpodbitno dejstvo pač navaditi. Izguba službe, partnerja, prebivališča, varnosti, priložnosti, možnosti, zdravja in ne nazadnje prihodnosti so po tej psevdofilozofiji zgolj vmesne postaje, ki nam ob prehajanju od ene do druge ustvarjajo še to izvrstno priložnost, da se vmes razvijamo, učimo in rastemo. Saj se nam je ne nazadnje tako tudi uspelo prebiti iz prajuhe v krono stvarstva, kajne? Evolucija, pač.

A kot je ugotavljal že Darwin, je reč naporna, saj od nenehno prilagajajočih se organizmov terja znaten davek. Ampak žrtve so na koncu le bogato poplačane, kajti glavno načelo evolucije so splošne izboljšave vrste. Preživijo namreč tisti organizmi, ki so sposobni hitre in učinkovite prilagoditve razmeram, v katerih živijo. Vendar človek, ki pozorno opazuje svet okoli sebe in zna pogledati nekoliko širše, kmalu ugotovi, da novoveška filozofija in Darwin nimata veliko skupnega. Z govorjenjem o neizbežnosti hudih in pogosto travmatičnih sprememb seveda ni nič narobe, kajti življenjski viharji so za vsakogar neizbežni. So stanje človeške vrste. Več težav imajo poskusi, ki poskušajo to predstaviti pozitivno, čeprav je jasno, da smo pri srečevanju z življenjskimi prelomnicam vse bolj prepuščeni samim sebi in v resnici brez sprejemljivih alternativ. Kdor v teh časih izgubi službo, partnerja, stanovanje ali zdravje, izgubi prihodnost, zaradi česar so možnosti za uspešen popravni izpit s človeka vrednim razpletom izjemno pičle in močno odvisne od lastnih naporov. Vrnitev na prejšnje stanje je praktično nemogoča, saj denimo v Evropi odrašča generacija, ki bo prvič po drugi svetovni vojni imela občutno nižji življenjski standard od svojih staršev. Evolucija, pač.

Jedro misli o neizbežnosti sprememb in pozitivnem pogledu nanje je interpretacija človeka ter njegovega življenja ne kot ranljivega živega bitja, ki onkraj podpornih socialnih sistemov družbe ne bi preživel niti tedna, ampak kot mašine, ali še bolje projekta, ki ga je mogoče stalno nadgrajevati. Za kar naj bi bili odgovorni sami, čeprav je jasno, da ob redčenju socialne države nimamo nobenih možnosti. K slabim izgledom še pripomore znanstveno-tehnološki razvoj, zaradi česar se trend izginjanja poklicev zaradi avtomatizacije in robotizacije krepi. Raziskava Deloitta ugotavlja, da bo v Veliki Britaniji v prihodnjih dvajsetih letih izginila kar tretjina poklicev. Na tnalu niso več le fizična dela, ampak tudi takšna, ki jih opravljajo pisarniški specialisti. Evolucija, pač.

A obstajajo svetle izjeme, ki jim takšen ustroj »napredka« naše vrste ustreza. Cvetijo, čeprav jim je uspelo, da svojega početja ne spreminjajo in prilagajajo razmeram. Službe v finančnem sektorju so se na Deloittovem seznamu znašle na skrajno neogroženem koncu, kar je naravnost zavidanja vreden dosežek, če vemo, da se finančni sektor ravna po pravilu, da je edina stalnica – stalnost. V času, ki pridiga o ponotranjenju kroničnega občutka negotovosti, ki da je del evolucije, bi to morala biti obsodba na propad, mar ne? V preteklem letu sta se zvrstili dve zanimivi zgodbi žvižgačev oziroma žvižgačic, ki dokazujeta, da se v finančni industriji ni spremenilo popolnoma nič, a posel in bonusi vseeno rastejo. Razpravljalo, pametovalo, navdihnjeno govorilo, robantilo, celo protestiralo in reformiralo se je zavoljo globalnega gospodarskega zloma več kot kdaj prej.

Primer Alayne Felischmann, ki je kot pravnica v vrstah megabanke JPMorgan Chase izgubila službo, ker je opozarjala, da je banka svojim strankam zavestno prodajala ničvredna toksična hipotekarna posojila, je posnetek Wall Streeta iz časa tik pred finančnim zlomom leta 2008. Primer Carmen Segarre, prav tako pravnice, ki je za ameriško centralno banko Fed izvajala nadzor v »božji« banki Goldman Sachs in prav tako izgubila službo, ker je opozarjala ne nepravilnosti newyorških bančnih hustlerjev, pa je aktualni, pokataklizmični, poreformni posnetek Wall Streeta. Sliki sta enaki, če ne morda s to razliko, da je nova različica finančne industrije še bolj razuzdana, še bolj predrzna, še manj legalna. Medtem ko se posamezniki, družbe in države ukvarjajo z reformami in plačujejo pravzaprav neplačljivo, a v resnici neodplačljivo ceno, razmere v epicentru ostajajo enake. Posel kot običajno, kar je pravzaprav prekleto fantastično!

';