Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Varja Kališnik

Popolni Ti

Hej, bralec. Če naju določaš glede na najin položaj, jaz na tej strani, znotraj časopisa, in ti zunaj njega, se zdiva ločena in popolnoma različna. Toda če naju določaš z začetne točke, od koder začenjava, iz najinega središča, vira, jedra, si gotovo deliva identiteto. Če se potopiš globoko v svoje bistvo in potem še globoko v moje, bo slika enaka, na koncu in v resnici sva oba ljubezen. Ljubezen v enemu od naju je ljubezen v vseh. Ne moreva se ločiti med sabo, pa če si še tako prizadevava. Toda jaz nisem to, kar ti misliš, da sem, in ti nisi to, kar ti misliš, da si.

 

Ego.

Kot otroka so naju učili poslušnosti, pridnosti, ubogljivosti. Morala sva imeti odlične ocene. Pospravljati sobo. Vljudno pozdravljati ljudi okoli sebe. Na avtobusu odstopiti sedež starejšim. Se nasmihati sorodnikom. Nisva smela povedati svojega mnenja. Opravljala sva dolžnosti, tedenske zadolžitve. Od naju so zahtevali popolnost, ki so jo oni potrebovali zato, da so bili gotovi in pomirjeni, da bova zrasla v uspešna in srečna človeka.

Toda ali sva?

Res je, učili so nas zunanje popolnosti, dobrote, uspešnosti. Niso pa nas naučili tiste najpomembnejše dobrote. Tiste, ki prihaja od znotraj. Tiste, ki jo čutiš samo po sebi in se ne delaš, da si dober. Niso nas naučili, da bi se počutili dobro. Oddaljili smo se od jedra, od lastne vsebine. Naučili smo se biti pozorni na zunanje, na okolico, na druge ljudi, na vse, kar je zunaj nas, kar ni avtentično notranje. Tako dobro so nas učili, da se nenehno trudimo biti popolni, uspešni, pridni, zanesljivi, gotovi. In smo. Na zunaj. Kaj pa na znotraj? Kaj se dogaja v naši notranjosti? Smo srečni? Čutite polnost v sebi? Čutite iskre življenja? Ali je vse prazno, ko se naravnate na svojo notranjost? Morda vas razjeda sveta jeza, plaši neznosen strah, duši depresija.

Zakaj mislite, da je tako?

Zato ker v vas ne bi bilo življenja ali ljubezni? Nak, to ne drži. Je, ampak globoko zakopana v našo notranjost, in ker nismo v stiku s to vsebino, ampak samo z zunanjo, se ta naša notranja luč ne more izraziti, ampak samo tli. Ne sije.

Naučili so nas napačnega. Tega, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes prav vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oziroma željo, da bi pobegnili, ali pa sveto jezo, ko se hočemo braniti z napadom. Skratka, avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo samo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Življenje je danes samo še nevarno. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek našega življenja in marsikdo tega procesa v sebi sploh ne opazi. Ne opazi, da neznansko trpi. In kar je največja drama, ta mehanizem se zbudi tudi, ko se pojavijo stimulacije, ustvarjene samo z domišljijo. Ko se zjutraj med srebanjem kave doma spomnite, da vas čaka naporen sestanek, v glavi ustvarite scenarij tega sestanka, ki ni prijeten, pričakujete težave in v telesu se zbudi neznosen stres, čeprav ste v varnem okolju. Vaše telo pa to doživlja, kot da je nevarnost resnična, kot da se ravnokar dogaja.

Slovenci živimo samo, da preživimo. To je za nas najbolj pomembno. Hočemo imeti varno službo, hišo in avto, nekaj denarja na banki in s tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. In ne opazimo, da se tako samo preživljamo, ne živimo. Slovenci smo na videz najbolj mrtvo živo bitje na svetu. Životarimo. Ne znamo se raztegniti, razpreti krila, čutiti svobode ter si neznansko in brezmejno želeti, da bi živeli polno, radostno, ljubeče, zabavno, da bi uživali v svojem življenju. Celo bogokletno se nam zdi, da bi se imeli res dobro. Greh je, če človek uživa. In če že iščemo užitek, ga iščemo v stvareh zunaj sebe, v poživilih, drogi, cigaretah, alkoholu, zapravljanju, ljubicah, igralništvu … Ne iščemo pravega užitka v sebi, ki je nenehno prisoten, zato ker je ta občutek pač del nas. Ta bistveni, avtentični občutek že obstaja in se ne pojavi samo, ko so izpolnjene idealne razmere za življenje, ko se zgodi nekaj, kar je fantastično, ali ko posežemo po nečem, kar nam ponudi lažnost tega občutka. Ne vemo, da je v nas, v našem jedru generator najboljših občutkov. To so vsenavzoča občutja, vibracija energije, iz katere smo v resnici sestavljeni in obstaja ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Z eno veliko besedo vsem tem občutkom lahko rečemo vseobsežna, brezmejna, brezpogojna, prežemajoča ljubezen. In iz tega najbolj bistvenega dela našega življenja smo se oddaljili na obrobje in posvetili pozornost zunanjemu. Ta del pa je kot zakopan zaklad, ki čaka, da bi ga spet našli. Odkrila pa nam ga bo pot v notranjost. Problem pa je, da je ta zaklad skrit pod tisočerimi ovoji nepredelanih in ujetih bolečih občutkov, travm našega življenja. In ko se odpravimo na to pot in iščemo ta svoj sveti gral, najprej najdemo umetne, neprave kelihe in se v njih zgubimo. Pijemo iz plastičnih čaš, misleč, da so zlate, da so sveti grali, a so le strup, ki nas ujame še v večjo zmedo. Duhovna pot se odkrije le najbolj vztrajnim, najbolj resnicoljubnim iskalcem svetlobe. Vsi drugi zaidejo v purgatorij.

Nikoli tako kot zdaj se človek ni počutil tako zelo osamljenega. In nikoli tako kot zdaj se človek vara, da ne bi bil zavestno v stiku s seboj, s svojim jedrom, z vsebino misli in občutkov, s tem, kar se avtentično dogaja v njegovi notranjosti. Kar je res tam notri. Strah nas je samih sebe. Strah nas je soočiti se s tem, kar nosimo v sebi. Nikoli tako zelo, kot to doživljamo zdaj. In ker nas je strah samih sebe, nas je še bolj strah drugih ljudi. Če se imaš rad, če se sprejemaš, sprejemaš tudi druge. Če se ne, se jih bojiš. Vzgojeni smo bili v sovraštvu do sebe, v nesprejemanju, v samokritiki, v zavračanju, v obsodbah in samoobsodbah. In enako komuniciramo z drugimi, enako jih doživljamo. Prek sodb, kritik, sovraštva, zamer, vloge žrtve.

In potem so ljudje osamljeni. Ni pravih, globokih razmerij, še med prijatelji ne. Razlog je v tem, da bi vsako globoko, pristno razmerje lahko razburkalo notranjost človeka in potem bi prišle ven vse tiste stvari, ki jih tako skrbno skriva in varuje v sebi. Če se povezuje platonsko in površinsko, če se ne predaja, potem nihče ne ve, kako grd je v svoji notranjosti. Kako poln je sovraštva. Nihče ne ve za svojo ljubosumnost, tekmovanje, posesivnost, zavist. Nihče ne ve, da to obstaja v njem. Ustvari si armaturo okoli sebe, neprebojen zid in nikogar ne pusti k sebi. Ne dovoli si biti ranljiv in z nikomer nima pravega stika. Nikomur se ne pokaže tak, kot je v sebi. Na zunaj kaže popolnost, prijaznost, gotovost. Na znotraj se v njem dogajajo čisto drugačne podobe in zato je človek tako osamljen, ker tak ne more biti pristno povezan s sočlovekom. V tej igri je le nekdo, ki se je poveličal nad človeško trpljenje. In potem se sprašujete, zakaj se bojite ljudi. Gotovo zato, da vse to, kar skrivate v sebi in je daleč od popolnosti, ne bi prišlo ven in da drugi ne bi spoznali, kdo ste v resnici. Strah vas je drugih ljudi zato, ker vas je strah sebe. Strah svoje prave vsebine, ki jo tako vešče obsojate, hkrati pa puščate nedotaknjeno v sebi. Kajti če se boste odprli, bodo rekli, da ste vi tisti, ki ste krivi. Krivdo starši in religija nenehno uporabljajo za to, da nas imajo pod nadzorom.

Kaj pa, če bi ti, človek, naredil poskus. Namenoma bi opustil zunanjo popolnost in hkrati sprejel notranjo nepopolnost. Kaj misliš, da bi se zgodilo?

Samo to, da ne bi bilo niti ene same samcate obsodbe več v tebi. Nič več ne bi stvari delil na prav in narobe. Na belo in črno. In sprejemal bi se takšnega, kot si. To je pravzaprav edini način, kako lahko popolnoma ljubimo nekoga. Da ga sprejmemo takšnega, kot je. In te sprejmem takšnega, kot si. V nepopolnosti popolnoma popolnega. In v tem se lahko sprostiš in se odkriješ meni, mi zaupaš vse, kar je v tebi. Ne skrivaš več prav nič pred mano in podpirava se v skupni nepopolnosti, se sprejemava in dihava svobodno. In v tej sprostitvi se sama od sebe zgodi preobrazba. Brezpogojno sprejemanje in kar naenkrat ugotoviš, da te ni več strah ljudi. Da ljubiš. Ljubezen je največja alkimija.

Osho pravi: »Ko se enkrat otrok nauči, kako naj se pretvarja, kako naj hlini ljubezen, ne bo nikoli spoznal prave ljubezni –kajti ljubezen ni nekaj, kar lahko narediš ali dosežeš. Ljubezen se zgodi, ni početje, ni akcija, ni delovanje. Ljubezen je nekaj večjega, kot si ti, širša od tvojega bitja. Ne moreš manipulirati z njo in je nadzirati. Zapomni si to in ostani odprt. Ne pretvarjaj se. Ko bo prišla, občuti hvaležnost; ko bo izginila, znova čakaj –toda ne pretvarjaj se, da ljubiš.

Če se ne boš pretvarjal, boš nekega dne spoznal, da se je ljubezen zbudila, cvet se je odprl. In kadar koli se ljubezen odpre v tvojem srcu, se vonj, dišava zlije k nogam Boga. Lahko se nameni po kateri koli poti –lahko gre skozi tvojega otroka, partnerja, prijatelja, skozi drevo, skozi kamen. Lahko gre skozi kar koli –toda vedno doseže božansko. Ljubezen je nekaj, s čimer se povezujemo s celoto. Počakaj nanjo. Ljubezen je skrivnostni ključ, ki odpira vse ključavnice in vse zapore. In blokada ni nič drugega kot ključavnica najbolj strašnega in grozljivega zapora v tvojem bitju. To je zapor, v katerega si se sam spravil. Ljubezen pa je skrivnostni ključ, ki odpira vrata v svobodo. Poglavitni ključ.«

Dovolj za danes?

Prispevki avtorja

';